Grobi in surovi načini ter končno zjasnitev

Prispevek v današnjem The New York Times ima naslov To Overturn Trump, We Need to Overturn White Supremacy; pod njim je podpisan Jamelle Bouie. Naslov je zgovoren sam po sebi, kajti Trump zastopa mnogo več kot zgolj samega sebe, zastopa namreč po svetu vse bolj razširjeni primitivni tip vladavine, domnevna superiornost bele rase pa je tudi primitivna in že zdavnaj upravičeno osovražena ideja, ki bi morala končati na smetišču zgodovine. Pomemben je zlasti zato, ker nerazumne, nekoristne, škodljive in dokazano napačne ideje ali prakse kljub temu trmasto vztrajajo v naših življenjih, zlepa ne izginejo in povzročajo škodo. Proti njim se je treba nenehno boriti, saj ne izginejo že samo zato, ker si nekateri ljudje želijo, da bi izginile, medtem ko jih vladarji pogosto še krepijo. Samostojno in svobodno življenje ljudi, neobremenjeno s takimi praksami in idejami, je ideal, ki se zagotovo ne uresniči sam od sebe.

V Seattlu so ljudje te dni ustvarili in oblikovali cono, ki jo imenujejo Police-free »Capitol Hill Autonomous Zone«. Ime avtonomnega območja je pomembno in nam daje misliti, saj ni izbrano po naključju in je nastalo ob pravem času. To je območje brez policistov, ki zastopajo rabo nasilja, za katerega bi nas vedno znova radi prepričali, da je upravičeno in potrebno, hierarhije, ki so v luči istega žargona nujno potrebne, smiselne, koristne in naravne, ter zlasti ideje, da ljudje niso zmožni sami skrbeti za red in pravila skupnega življenja.
 
Nobenega dvoma ni, da se po vsem svetu prebujajo številni ljudje; ne vsi, kajpak, toda morda jih bo dovolj za oblikovanje kritične mase, ki je potrebna za spremembe. Vse več jih je, ki se spominjajo kolonialne preteklosti, rasistične sedanjosti in družbenih nepravičnosti. Zlasti pa je pomembno dejstvo, da je končno veliko ljudi začelo odkrivati pomen človeških identitet, zlasti tistih, za katere navadno po inerciji rečejo, da so ranljive. To so zelo različne identitete, ki ne sodijo v elitni krog izjemno majhnega števila ljudi, ki imajo sicer v rokah orjaške količine denarja, premoženja in kapitala, vsega tega pa hočejo imeti do večera še veliko več. Mirno lahko zapišem, da protestniki ne želijo več hierarhij, kakršne poznamo, in ljudi, ki so jih hvalili in jih še vedno hvalijo za zasluge, ki so intelektualno, moralno, etično in duhovno vprašljive, problematične ali pa celo povsem zmešane.
 
Protestniki skušajo dopovedati svetu, da življenja ranljivih družbenih skupin ne le štejejo, temveč so kar bistvena za razumevanje družbenega življenja vseh ljudi, kajti čisto vsak človek prej sli slej spada v eno od takih skupin. Prav zato je morda končno jasno tudi to, da je skrajni čas za oblikovanje povsem drugačnih oblik skupnega življenja, ki ne pozna in ne prenese nobenega izključevanja, zna pa poskrbeti za resnično blagostanje vseh ljudi.

Inkluzija ali vključevanje ranljivih družbenih skupin je zato prekratka, kajti ko dobro premislimo, se ne želimo vključevati v obstoječe sisteme družbenega življenja, ki krepijo blagostanje enih, obenem pa vsem drugim onemogočajo življenje, kakršnega si zaslužijo že zato, ker so ljudje. To je menda sedaj jasno.
 
Jasno je tudi, da moramo družbeno življenje misliti na kompleksnejše načine od prevladujočih, kajti sicer ne moremo razumeti, zakaj je mogoče hvaliti voditelje, ki so dokazano nemoralni, kognitivno poškodovani, osebnostno nezreli ali čustveno primitivni, kako so mogoče oblike družbenega dogajanja, ki so nerazumne, škodljive, nore ali povsem destruktivne, v nobenem primeru pa ne povečujejo blagostanja ljudi.
 
Ni se treba učiti kritičnega mišljenja, saj zadošča zdravi razum. Če je hierarhična ureditev družbenega življenja taka, da nekateri nenehno bogatijo, se šopirijo, pridobivajo na moči in odločajo o vse večjem številu skupnih zadev, drugi pa nemočni capljajo zadaj, se vrtijo v krogih in stopajo na mestu, je očitno treba nekaj spremeniti, ne pa skrbeti, da se bodo v isto dogajanje vključili še ti, ki so zaenkrat domnevno izključeni ali potisnjeni na rob družbe, karkoli naj bi že to pomenilo.
 
Izključevanje ljudi je namreč sistemsko. Ima tradicijo, na katero se ljudje na žalost preprosto prehitro navadijo in jo tako še utrjujejo. Enako velja za rasizem, homofobijo, strah pred tujci, diskriminatorne prakse vseh vrst. Številni ljudje so zato prizadeti, medtem ko prav tako številni drugi ljudje neprizadeto opazujejo družbena dogajanja in si mislijo, da tako pač nujno je, da je družbeno življenje naravno in kot tako nespremenljivo.
 
Sedaj je čas za drugačno razmišljanje in drugačno odzivanje. Nič ni vgravirano v granit in nič ni večno, vpisano v tkanino vesolja. Še vesolje ni večno; Trump in njemu podobni bodo že jutri zgolj del neprijetnega spomina, ki bo počasi zbledel in utonil v pozabo.
 
V pozabo bo končno utonil tudi Bob Dylan, le na povsem drugačen način. Njegov najnovejši album z naslovom Rough and Rowdy Ways bo ravnokar izšel, Dylan pa ga je pospremil s temi besedami: Mislim na smrt človeške vrste. Življenje vsakega človeka je tako prehodno; vsak človek, pa naj bo še tako močan ali silen, je šibak, ko je smrt blizu (cit. po Douglas Brinkley, The New York Times, 12. junij 2020). Rough and Rowdy Ways so kajpak Grobi in surovi načini.