Greta Thunberg kot vojakinja

Časi, v katerih živimo, so brutalni, če samo pomislite na sile, s katerimi na različne načine nadzorujejo življenja ljudi in upravljajo z njimi, obenem pa so zelo nežni in ranljivi, zato je že beseda vojakinja za marsikoga preveč ostra in napadalna – sam jo povzemam po medijih, v katerih tako imenujejo Greto Thunberg. To je najstnica, ki pravi, da bi s svojimi vrstniki rada prebudila odrasle ljudi. Če jih je mogoče prebuditi, pomeni, da trenutno spijo. Kako jih prebuditi? To je smiselno vprašanje, na katerega velja odgovoriti. Eden od načinov je, da postane čim več ljudi podobnih Greti Thunberg, da postanejo kakor ona, da vztrajajo v njeni drži, ko se sklicuje na znanost in visoke etične standarde. Morda je v temelju takega razmišljanja zelo preprosta ideja: človek se odloči, da bo brezbrižen in neveden glede podnebnih sprememb. In če se odloči za tako držo, se prav tako lahko odloči, da ne želi biti več brezbrižen in neveden. Lahko se torej odločimo za trajnostno in kakovostno življenje za vse ljudi ali pa sporočimo sebi in svetu, da nas vse skupaj ne zanima niti malo, češ da nam gre trenutno čisto dobro. Izlet v filmski svet, v svet fikcije nam pomaga razumeti pomembnost zapisanega.

Naslov filma je The Irishman (Martin Scorsese, 2019). Nestrpno pričakovana saga o prepletanju politike in zločina je obenem skrbno oblikovana pripoved o življenjskih izkušnjah slehernika, ko se postara in začne delati življenjske bilance. Takrat se lahko zgodi, da človek v samoti svoje eksistence obžaluje, kar je storil, se nostalgično vrača k temu, kar je izgubil, razmišlja o tem, česar ni storil, čeprav je hotel storiti, zlasti pa se boleče zaveda, da je njegovo življenje zgolj neverjetno kratek utrinek v zgodovini Zemlje in vesolja, droben hip obstoja, ki mu sledi neskončno trajanje neobstoja. Kdor misli, da je pomemben človek na hierarhiji tega, kar imamo ljudje med seboj, spozna, da je vse skupaj le bedna zabloda, mizerna iluzija, nevredna, da bi človek sploh pomislil nanjo. Samo pomislite: čez sto let bo na Zemlji živela le peščica teh, ki smo v tem hipu živi, nekaj let pozneje pa celo ne bo nikogar več in bomo vsi le še bled spomin.
 
Filmska drama je tako dobro narejena, da je tako rekoč popolna. Popolna je v svoji pripovedi, ki ne popušča in ne prizanaša nikomur, obenem pa se zaveda, kako pomembno je, da vztraja v taki drži. Vztrajati zares mora, kajti močno prijateljstvo, ki se razvija v obdobju, ko se svet postavlja na glavo, šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ne zadeva le protagonistov, saj je obenem izvrstna metafora za razumevanje zgodovinskih dogodkov, ki so že dolgo časa del naših spominov: Prašičji zaliv, uboj JFK-ja, Watergate, trenutki iskrenega prepričanja, da je boljši svet zares mogoč.
 
Kar je del naših spominov in nostalgije, je lahko aktualno izhodišče za novo prebujanje in vnovični razmislek o tem, kar je zares pomembno. Resno razmišljanje o bodočnosti lahko postane del delovanja in vsakdanjega življenja številnih ljudi, ki na nov, svež način uresničujejo velike moralne in etične ideale preteklosti. Ne trdijo, da jih ne razumejo, in ne vztrajajo, da jih je nemogoče uresničevati. Njihovo nenadno delovanje je osupljivo, saj vsakdanje izkušnja uči, da je veliko bolje biti del toka, ki ne vodi nikamor.
 
Vtis je sicer drugačen, toda naša življenja so polna takih vtisov, ker jih mora nastati zelo veliko, sočasno pa se morajo tudi obnavljati, za kar skrbi propaganda, ki kultivira novorek. Onkraj njih tok ne vodi nikamor, ampak se samo vrti v krogu. Iz njega je mogoče izstopiti. Kot rečeno: na začetku je vselej odločitev. Tako preprosto je to.