Greta Thunberg kot Antigona

Politiki navadno ne razumejo univerzalnosti; predobro jim gre in predobro so plačani. Velja tudi za slovenske politike; zelo redko se zgodi, da komu vendarle za kratek hip uspe. Prav zdaj dokazujejo na vsakem koraku, kako plitvi in površinski so. Boji za novo vlado so zato poleg bojev za dobro plačane službice tudi boji za partikularnosti, ki jih ne morejo prikriti niti slabo artikulirani občasni pozivi k prenehanju ideoloških spopadov in nenehno zatrjevanje, da imajo odprta vrata za vse druge; drug za drugega so odprti, sodelujejo pa vseeno ne. In ideologijo tako ali tako razumejo narobe. To namreč niso spopadi med temi, ki so še v gozdu, kot je oni dan izjavil znani slovenski politik, in onimi, ki so nekoč branili domovino in se bojevali zanjo. Ideološki spopadi že davno niso med komunisti in njihovimi nasprotniki, tega bi se lahko naučili eni in drugi, saj so spopadi med različnimi zastopniki neoliberalizma, se pravi med zastopniki istega. Izjema bi bila lahko Levica, vendar na žalost ni.

In kakšno zvezo ima z vsem tem Greta Thunberg?
 
Povezava je najprej očitna zato, ker nam vsem skupaj pretijo podnebne spremembe, le da se slovenski politiki v glavnem obnašajo, kot da zanje ne veljajo. V glavnem so nevidni, za večino nikoli niti ne slišimo, ne pojavljajo se v javnosti, če pa se, ne znajo dobro slovensko in trosijo okoli naučene puhlice s skupnim imenovalcem moje mnenje. Do katerega imajo seveda pravico, saj tega ni treba zatrjevati vsak dan znova.
 
Sedaj pa k Antigoni. Greta Thunberg bi bila lahko sodobna Antigona, vendar verjetno ne bo. Zakaj ne bo?
 
Naj najprej povem, zakaj bi lahko bila. Zastopa univerzalno, tako kot Antigona, sklicuje se na znanstvenike, ne boji se kraljev niti cesarjev in drugih vladarjev, kot se jih ni bala Antigona. Do tu vse lepo in prav, od tu naprej pa ne gre več.
 
Hegel je bil prvi človek, ki je dojel in nato opozoril na to, kar Antigona dejansko stori v družbenem polju. Ne zastopa nekakšnih družinskih vrednot, kot še danes učijo ubogo deco v srednjih šolah. In tudi žrtvuje se ne – na primer za vrednote. Daleč od tega.
 
Najprej zastopa univerzalno, zato se sklicuje na bogove. Potem vztraja v svoji drži in ne popušča niti za milimeter – Polinejka je treba pokopati in amen. Naredi pa še nekaj drugega.

Sproži produktivno krizo znotraj normativnega družbenega reda. Živi v redu, v občestvu, kajpak, vendar ni politično zastopana v njem. Ne zastopa nobene partikularnosti, zanje ji je docela vseeno, in je pogoj novega načina življenja. Odpira nov prostor, v katerem b se lahko rodilo novo življenje.
 
Zdi se, da bi bila Greta vendarle lahko nova Antigona, vendar se to ne more zgoditi, kot rečeno. Zakaj torej ne?
 
Odgovor je tako rekoč na dlani. Današnji ljudje so tako močno podrejeni nadjazovskemu pritisku, da uspevajo profesionalno in uživajo življenje na polno, da je njihovo avtentično razumevanje svobode kratko malo nemogoče. Pomeni namreč, da človek prostovoljno sprejme simbolni mandat, da služi stvari, in ne samo sebi, o čemer sem že velikokrat pisal.
 
Upanje na radikalne družbene spremembe pa mora izginiti, taka je temeljna mantra današnje ideologije. In tudi dejansko izginja.