Gospodar vesolja

Nenehno poudarjanje pomena vračanja v normalnost ima tudi razsežnosti, ki jih počasi in zanesljivo ustvarjajo drobne vsakdanje izkušnje, kot je ta, o kateri nameravam spregovoriti, saj je pomembna in verjamem, da velja za veliko število ljudi. Nihče je ne želi, ker je neprijetna, neprijazna in primitivna, boleča in škodljiva, pa vendar naj bi se vračali v normalnost, v kateri jih kar mrgoli. Na globalni ravni ima nenavadnega partnerja v podobi Donalda Trumpa, ki že nekaj let dokazuje vsemu svetu, kako prav imajo raziskovalci, ki pravijo, da na primer fašizem ni bil od samega začetka izdelan program nekaterih blaznežev, temveč je v glavnem nastajal sproti, tako rekoč iz dneva v dan, in krepil občutke, čustva in misli, ki jih ljudje spontano doživljajo in imajo za svoje. Ljudje morajo biti tako najprej dolga leta potopljeni v ozračje vsakdanjega življenja, v katerem se dogaja množica drobnih zadev, a nobena ni taka, da bi ljudje želeli ali mogli narediti kaj, da bi zadržali kaleče gibanje, saj dolgo časa zavest ne ve, kaj se v resnici dogaja. Utrjevanje fašizma tako poteka na mnogo različnih načinov, za katere bi lahko rekli, da so svojevrstni eksperimenti, kako daleč je mogoče iti, kaj vse si je mogoče dovoliti, ne da bi te kdo ustavil. Eksperimenti so sprva del normalnosti, vsakdanjosti, so naivni in trivialni, nekateri so videti celo naravni, tako kaže zgodovina 20. stoletja, potem pa počasi prerastejo v vse bolj prefinjene, sistematično načrtovane projekte, ki jih na neki točki preprosto ni več mogoče ustaviti. Vsakdanje izkušnje, drobne, kakršne pač so, potrjujejo zapisano; možnost fašizma ne izgine enkrat za vselej že samo zato, ker si tako želimo. Naj orišem vsakdanjo izkušnjo, o katere sem nameraval spregovoriti.

Človek se dolga leta trudi, da bi kaj prebral, preštudiral, se česa naučil, se v čem izpopolnil. Za vse to porabi leta in končno desetletja, za njim so prečute noči, za njim je nekaj tisoč ur branja, razmišljanja, pisanja, obračanja besed, kritičnega preiskovanja in kritičnega preiskovanja kritičnega preiskovanja vsega.
 
Človek se zaradi takega dela počasi spreminja, postaja vse manj narcističen, vse manj egocentričen, nanj začnejo pritiskati leta, vse bolj se zaveda, kako drobno, majhno, celo nepomembno bitje je, kozarec vode v širnem oceanu. Jasno mu postaja, da je življenje kratko, da se konča, ko se trikrat obrneš naokoli. Postaja skromnejši in skromnejši, vse bolj je zadržan, zaveda se, kako malo v resnici ve.
 
Potem naleti na človeka, ki ni prebral ene same knjige s področja, s katerim se sam ukvarja leta in desetletja, na človeka, ki niti ne zna dobro artikulirati svoje kritike, in ta ga tako rekoč mimogrede polije z gnojnico, ga oblati, prizadene in ustvarja vtis, da so bila vsa leta razmišljanja in spreminjanja zaman, da njegovo delo ni vredno počenega groša, da nima pojma, da govori k'r neki, v tri krasne, da je njegovo govorjenje eno samo mlatenje prazne slame.
 
Vedno znova naletim na take zgodbe. Ljudje mi pripovedujejo, kako zlahka se zgodi, da postanejo tarča posmeha, zasmehovanja, celo agresivnosti, nestrpnosti in napadalnosti, pa naj bo moralna, kognitivna ali celo fizična.
 
Redko se zgodi, da kdo zares prisluhne, obenem pa se mimogrede zgodi, da drhal sledi ljubljenemu voditelju, pa čeprav dokazano govori neumnosti, je žaljiv, primitiven, aroganten in zanika realnost, kot da je gospodar vesolja, ki lahko odloča, kaj je res in kaj ni, in kot da so vsi drugi ljudje prazen ništrc, brezvezne figure na šahovski plošči.