Gospa v modrem

Tukaj sicer ni neznosno vroče, je pa zelo vroče. Vem, da divjajo v Sibiriji kolosalni požari, vem, da lahko globalne podnebne spremembe v kratkem močno prizadenejo globalno gospodarstvo in življenje velikega števila ljudi po vsem svetu, toda trenutno želim odgovoriti na pismo gospe v modrem, ki je prispelo nekaj dni nazaj.

Gospa med drugim pove, da prav zdaj bere nekatere dobre knjige, ki jih sicer poznam, in da nastajajo ob tem subtilne povezave z analitikom. Bolje rečeno: z mojimi svetovi. Včasih se mi je zazdelo, da zvečer slišim odmev vaših misli. Tako sklene pismo.
 
Poletno pisanje in razmišljanje gospe v modrem spodbuja moje misli, da tvorijo nove povezave v svetovih, ki v resnici niso moji. Sem njihov prebivalec, a si jih ne lastim. Zastopam jih, ker vem, da so zastopanja vredni. Zaradi tega plačujem določeno ceno in sem jo voljan plačevati tudi v bodoče, saj je tamle zunaj kar nekaj ljudi, ki nad mojim vztrajanjem niso navdušeni in jim gre na živce. Bodočnost prav zato obstaja, čeprav je empirični svet resno ogrožen, nekateri ljudje pa bodo večno nezadovoljni.
 
Odmev mojih misli je zavezan vztrajanju, za katerega sem se sicer odločil že davno, a ga obnavljam vsak dan, ker je taka njegova narava. Vztrajanje je zahtevno, toda obenem tudi izpolnjuje moje življenje, ki ga vse bolj živim odprtih rok. Napolnjuje ga s presežnimi občutki, ki so sicer intimni, toda sočasno so tudi od vseh ljudi, ker so univerzalni. Želim jih deliti in to tudi delam iz dneva v dan. Hvaležen sem za vsak odziv, iz katerega je razvidno, da se vztrajanje onkraj tega, kar je mogoče kupiti in prodati, paradoksno, splača. Beseda sicer ni ustrezna, a je zaradi paradoksa kar na mestu.
 
Vztrajal bom tudi v bodoče, kot rečeno, saj drugače ne morem. Tudi če bi hotel, a nikoli ne bom, ne bi  šlo, kajti narava človeškega vztrajanja onkraj tega, kar je končno, kupljivo in ima ceno, je taka, da se ji preprosto ni mogoče upreti. V tem spoznanju je nekaj izjemno nenavadnega, toda saj je že dejstvo, da ima človek usodo, izjemno nenavadno. Odnos do nje je zelo preprost: lahko jo sprejme ali pa se zanjo niti ne zmeni in skuša slaviti svojo svobodo, ne da bi prepoznal verige, ki jih ima na rokah.
 
Moja usoda je, da vztrajam v tem, kar lahko opišem s številnimi metaforami, toda prav tako lahko rečem, da nobena od njih ni dovolj dobra, da bi izrazila samo njeno jedro. Razlaganje zato niti ni potrebno in bi bilo lahko celo povsem neučinkovito.
 
Gospa v modrem natanko ve, o čem govorim. Genialna prijateljica je zares genialna, njena genialnost pa se kaže zlasti v njeni drži do prijateljice. Ne toliko do drugih ljudi, kot do nje, ki je tako neverjetno zapletena, da je njeno vztrajanje v določenem trenutku tako boleče, da se morajo poti obeh raziti.