Goreča hiša, besede na prodaj in logika odrešitve

Besede so poceni, pravijo eni. Govoriti je lahko, dodajajo drugi. Pomembna so predvsem dejanja, se strinjajo z njimi tretji. Pozabljajo pa, da so v teh temnih časih besede tudi na prodaj, včasih za zelo velik denar. Prihajajo iz ust različnih ljudi, ki še vedno verjamejo, da je mogoče z besedami človeške osebke začarati, narediti vtis nanje, jih prepričati v kaj, jim odpreti oči. Ljudje hodijo v cerkev, ker jo potrebujejo. Še vedno je veliko ljudi pripravljenih verjeti, da je to objektivno res. In čisto mogoče je, da se strinjajo, da potrebujejo cerkev in da imajo prav tisti, ki trdijo, da jo potrebujejo. Vse to pa je v ostrem nasprotju z neko drugo izjavo, ki je prišla nedavno iz ust šestnajstletne Grete Thunberg, ki je v Davosu pred svetovno elito dejala, da gori hiša, v kateri živimo, nato pa poudarila: Ne želim, da ste polni upanja, želim, da postanete panični. V mislih je imela kajpak podnebne spremembe.

Izjavi si nasprotujeta, obenem pa sta znamenji globoke družbene razcepljenosti. Nekateri ljudje zato ne pozabijo vedno znova dodati, da svet ni črno-bel. Najstnica jim odgovarja: včasih res ni tak, včasih pa preprosto je. Fosilna goriva bomo tako prenehali kuriti ali pa jih ne bomo. Podnebne spremembe bomo ustavili pravočasno ali pa ne. Vse to je zelo logično in zelo preprosto.
 
Ljudje hodijo v cerkev po tolažbo, upanje, prijazne besede, moralne nasvete, zlasti pa zato, da še naprej verjamejo, da jih je nekdo že odrešil. Ta nekdo naj bi bil Jezus Kristus. Mož se ne bi strinjal, da jih je odrešil, ker je s svojimi besedami, zlasti pa s svojimi dejanji, jasno pokazal, da se vsakdo lahko odreši zgolj sam, kar pomeni, da so mu besede o odrešitvi preprosto podtaknili. Ljudje lahko ustvarijo tudi družbeno gibanje, smemo sklepati po njegovih dejanjih, saj ga je dejansko sprožil, nikakor pa se ne odrešijo tako, da verjamejo avtoritetam, ki verjamejo v vraževerje, in se pustijo ujeti v hierarhije, od katerih so popolnoma odvisni; nesporno je res, do so šle hierarhije Jezusu močno na živce.
 
Ljudje, ki hodijo danes v hierarhično urejene cerkve, morda verjamejo v čudeže, v odrešitev in tam slišane moralne nauke, res pa je, da so vsaj nekateri po maši skeptiki in dvomijo v to, kar dokazujejo znanstveniki. Zadeva je zato veliko več kot zgolj bizarna zanimivost.
 
Besede Grete Thunberg so zato veliko bolj produktivne, zlasti pa so izraz poguma, ki je krasil tudi dejanja Jezusa Kristusa. Produktivnost njenih besed je velika zlasti zato, ker je danes ogromno ljudi povsem krotkih in so pripravljeni večno delati na sebi ter verjeti, da se bo svet spremenil sam od sebe ali da ga bodo spremenile elite, ki znajo upravljati s svetom in so za tako upravljanje tudi izjemno dobro plačane.
 
V resnici se ne bo zgodilo nič od tega, kajti s svetom je nekaj hudo narobe natanko zato, ker z njim upravljajo elite na način, ki se upira že zdravemu razumu, kaj šele znanosti. Lahko bi se celo vprašali, ali je kapitalizem začaran sistem družbenega življenja. Poln je namreč fantazmagorij, kot bi rekel Marx, poln je vraževerja, iluzij in poln je tudi takega blaga oziroma takih dobrin, za katere naj bi potrošniki verjeli, da so koristni, dobri in kakovostni tudi takrat, ko v resnici niso. Poleg tega je povsod naokoli neučinkoviti novorek, vsepovsod so fetiši, od ljudi pa se pričakuje, da verjamejo celo v neumnosti. Edino zdravilo zanje je zato razmišljanje, ki vse našteto preprosto omejuje. Drugače povedano: razmišljanje, ki ni naprodaj. Dobro je, da obstajajo ljudje, ki niso naprodaj, in da obstajajo besede, ki niso namenjene prodaji.
 
Danes redki znanstveniki verjamejo, da je kapitalizem, znotraj katerega uspeva tudi hierarhično urejena katoliška korporacija, družbeno pravičen, demokratičen in dober za vse ljudi, da jim ponuja enake možnosti za uspeh in da ustvarja blagostanje kot vir, pri katerem se lahko napajajo vsi. Kapitalizem s človeškim obrazom je zato zgolj puhlica, še pomembneje pa je, da družbene elite kopičijo bogastvo, zahvaljujoč dostopu do fosilnih goriv.
 
Fosilna goriva ležijo v zemlji milijone let in bi morala biti last vseh ljudi. Z njimi bi morali ravnati razumno, ne pa brezumno; razumno je na primer zapirati termoelektrarne in pustiti fosilna goriva v zemlji, nerazumno pa je trditi, da bo termoelektrarna že jutri pokurila še več premoga kot doslej.
 
Pozivanje najstnice zato ni le izraz poguma nekoga, ki je skoraj še otrok, ampak je predvsem razumno naslavljanje na ljudi, naj se zbudijo, naj nehajo biti začarani in naj se odrešijo, ker jih nihče drug ne bo, zlasti pa jih ne bodo odrešili ti, ki upravljajo s svetom, sledeč logiki dobičkonosnosti, da imajo elite vse več, vsi drugi pa vse manj.