Gola realnost in njen dodatek

Dana realnost naj bi bila objektivna realnost. Naj bi bila to, kar je. Ljudje bi se radi dokopali do resnice o njej; ne vsi, nekateri pač. Radi bi jo spoznali tako, kakršna je. Del take realnosti pa je njena zmožnost, da dobi pomen; naši možgani to zmorejo. Človeška bitja se tega zelo zavedamo. Zavedamo se, da nam je realnost najprej dana tako, da jo zaznavamo. Takoj nato, v delčku sekunde, se pojavi še nekaj. Dobimo občutek, da gola dana realnost ni le gola dana realnost. Sledi spoznanje, da z rabo jezika, tega vselej že potrebujemo in rabimo, golo dano realnost nekako animiramo, kot je nekoč zapisal Emmanuel Lévinas. Jezik namreč animira realnost z metaforami. Ko govorimo o realnosti, vselej uporabljamo metafore. Te niso približki realnosti, temveč so animirana realnost. Med metaforami so tudi take, ki nam povedo, kako se ljudje poravnavamo z objektivnimi dejstvi – na primer z dejstvom, da je v zadnjih dveh letih po svetu umrlo več kot pet milijonov ljudi zaradi novega koronavirusa. Metafore so zelo različne, spregovoriti želim o eni.

Ko je pred desetletji znanost pojasnila, kako se soočajo ljudje z lastno končnostjo oziroma smrtnostjo, smo dobili v roke močno miselno orodje za razumevanje človeških odzivov v težkih časih. Lahko jih pojasnimo in razumemo, ker vemo, da obstajajo faze, skozi katere gre človek.
 
Zadnja faza je sprejetje, pomiritev. Človek ne protestira več in ne upa v prazno. Ve, da je konec blizu, in ga sprejme. Izkušnja je močna in do določene mere paradoksna, ker bi rad še živel.
 
Rad bi še živel, vendar sprejme dejstvo, da kmalu ne bo več.
 
Obstaja pa še ena metafora, s katero se približamo Freudovemu spoznanju, da se ljudje lahko vedejo tudi tako, da je videti, kot bi hoteli destrukcijo in uničevanje. Freuda je presenetilo, ko je spoznaval, da ljudje včasih ne težijo k ohranjanju sebe in drugih ljudi. Vedejo se, kot bi hoteli propad.
 
Kako je mogoče tako vedenje? In ali je sploh res, da se ljudje tako vedejo? Kaj, če se je Freud motil?
 
V starogrški religiji in mitologiji je Tanatos personifikacija smrti. Je sin boginje noči in brat boga spanja. Ljudem se prikaže, da jih odnese v podzemlje, ko se izteče čas, ki jim ga je namenila usoda.
 
Tako pravi zgodba, ki je kajpak polna metafor. Lahko jo zavrnemo in si rečemo, da je zgolj pripoved, ki nima nobene resne zveze z golo realnostjo.
 
Rekel sem, da je včasih videti, kot da se ljudje vedejo samouničevalno. Nekateri na primer skušajo narediti samomor in nekateri ga tudi zares naredijo. V teh časih se skušajo nekateri namerno okužiti z virusom, da se jim ne bi bilo treba cepiti zoper njega. Uživajo slino drugega, okuženega človeka, upajo, da bodo dobili v svoje telo smrtonosni virus. Njihovo vedenje je navidez zelo razumno, a tak je le videz.
 
Kaj se dogaja v resnici, kakšna je objektivna gola realnost?
 
Razumno vedenje ljudi v teh časih je, da se cepijo zoper virus. Kdor se noče cepiti, morda verjame, da virusa ne bo dobil, morda verjame, da ga bo sicer dobil, sočasno pa verjame, da mu ne bo storil nič hudega. Nekateri pa hočejo okužbo z virusom, ker obenem verjamejo, da bodo virus premagali in tako izpolnili pogoj za normalno življenje, ki ga terja država (PCT).
 
Mogoče pa se Freud vendarle ni motil in je uporabil ustrezno metaforo za obliko vedenja, za katero se zdi, da se samouničevalna, ker dejansko je taka.