Glede vedenjske težavnosti otrok

Včeraj popoldan, pravzaprav je bilo proti večeru, sem imel predavanje za učitelje neke šole. Naslov predavanja je bil Vedenjsko težavni otroci v učnem prostoru. Tak naslov so mi predlagali. In sem ga sprejel. Čisto naključje je, da je dan pred tem drhal vdrla v ameriški kongres in so zaradi njenega divjanja umrli štirje ljudje. Milo rečeno, so bili vedenjsko problematični ali težavni. A to je le vrh ledene gore, kajti njihovo nebrzdano divjanje ni bil zgolj temen dan v ameriški zgodovini, kot je po dogodkih izjavil novoizvoljeni predsednik Biden, temveč je bil delček mozaika v velikem prostoru, v katerem je vulgarnost politikov na dnevnem redu, za moralne standarde se zdi, da jih lahko vsak dan še nekoliko znižamo, za opis odnosov med politiki in volivci pa je zelo pri roki ljubezensko izjavljanje, da se ljubijo – tako kot politiki ljubijo volivce, ti ljubijo politike. Za ljubezenska razmerja pa velja, da so polna strasti.

Na včerajšnjem predavanju sem izpostavil zlasti pomen evolucijsko izoblikovanega vzajemnega altruizma, empatije ter razvojnopsiholoških in nevroznanstvenih spoznanj o otrokovih možganih, kar vse potrjuje, da je vzgajanje otrok zelo pomembno zavezano zmožnostim odraslih ljudi, da se držijo preverjeno dobrih in učinkovitih spoznanj, kaj zajema vzgojno poslanstvo.
 
Prvič. Otrok potrebuje varno okolje in ljubeče podpiranje odraslih ljudi. Drugič. Potrebuje odrasle ljudi, ki se hočejo in znajo pogovarjati z njim. Tretjič. Zelo pomembno je, katera čustva otroci prepoznavajo pri odraslih, kako se torej odrasli čustveno odzivajo nanje. Četrtič. Otrok potrebuje odrasle ljudi, ki verjamejo vanj in ga opogumljajo. Petič. Otroci potrebujejo jasne in stabilne meje.
 
A vsega tega ne potrebujejo samo otroci. Za odrasle ljudi velja natanko isto.
 
V realnem vsakdanjem življenju pa je veliko vulgarnosti, upadanja moralnih standardov in zanikanja znanosti, vsega tega, kar tako dobro oriše pokojni britanski sociolog Zygmunt Bauman s konceptom  liquid times (cf. Liquid Times: Living in an Age of Uncertainty).
 
Morda je pomenljiv dokaz za take spremembe včerajšnji podatek, da povprečna temperatura zraka zadnjih deset let strmo narašča kljub vsem mogočim zavezam in obljubam svetovnih politikov, da bodo države zaustavile podnebne spremembe; določili so sicer mejo, a se je v glavnem ne držijo.
 
Današnji The Guardian poroča: Urad Združenega kraljestva (Met Office) je v petek izdal napoved, da bodo ravni CO2 leta 2021 presegle nov mejnik – 50 % višje kot pred industrijsko revolucijo. Njegovi znanstveniki so napovedali, da bo CO2 za nekaj tednov od aprila do junija presegel 417 delov na milijon (ppm), kar je 50 % več kot 278 ppm s konca 18. stoletja, ko se je začela industrijska dejavnost.
 
Težavno ali problematično vedenje nekaterih otrok v učnem prostoru tako ni niti kaplja v ocean globalne problematičnosti odraslih ljudi, ki pogosto govorijo eno, delajo pa čisto nekaj drugega. Nobeno naključje zato ni, kar preberem v isti številki časnika: Človeško kopičenje CO2 v ozračju se pospešuje, je povedal prof. Richard Betts iz Met Officea. Trajalo je več kot 200 let, da so se ravni zvišale za 25 %, zdaj pa se dobrih 30 let kasneje približujemo 50-odstotnemu povečanju.
 
Medtem ko se nekateri učitelji, starši in vzgojitelji trudijo otrokom postavljati jasne in stabilne meje, ker jih preprosto potrebujejo za zdrav razvoj, se kapitalistična mašinerija brezmejno pospešuje, da vse raste in da je postal Elon Musk najbogatejši človek na planetu, kot še preberem v današnji številki časnika The Guardian.
 
In če mašineriji nihče ne more ali ne zna postaviti jasne in stabilne meje, jo bo zelo jasno postavila narava, le da ne bo stabilna, pri tem pa bo trpelo veliko milijonov ljudi, številni bodo umrli.