Glede tiranije mnenj

Obstaja pojav, ki terja natančno pojasnilo, ker nam pove marsikaj. Pojav je sorazmerno preprost in je zelo pogost. V družbi omenite neko dejstvo, ker ste prebrali kako študijo, dobro knjigo, znanstveno monografijo ali kaj podobnega. Vaš poseg v razpravo je kajpak dobrohoten, ker ste dobre volje in se prijetno počutite, želite pa tudi prispevati k razpravi z omembe vrednim podatkom, ki je odskočna deska za nadaljnje produktivno razpravljanje in pogovarjanje, ki vodi k smiselnemu sklepu ali inteligentnemu spoznanju. Kaj se v takih primerih največkrat zgodi? Meni se zgodi skoraj vedno. Zgodi se tole.

Nekdo iz družbe kot iz topa izstreli svoje mnenje, da se ne strinja, ker … Sedaj sledi podrobna in zelo pomembna analiza, ki veliko pove o kakovosti vsakdanjega govorjenja in izmenjavanja mnenj, obenem pa še o slabo prikriti prevladujoči brezbrižnosti do znanosti.
 
Človek se torej ne strinja z vami …
 
… ker je slišal, da je nekje nekdo nekaj takega rekel, da je očitno, da se motite; ker je nekje nekaj prebral, pa ne ve več čisto natančno, kje in kdaj; ker mu je zadnjič znanec ali prijatelj ali kolega ali sosed rekel, da je bil nekje in se je na svoje oči prepričal, kako je z zadevo, o kateri govorite.
 
Govorec je navadno tako močno prepričan, da je vse to, kar je izrekel, čista resnica, da ni pripravljen odstopiti od svojega mnenja, zato nastane mučna situacija, saj je jasno, da se motite vi ali pa se moti sogovorec. Sklicevanje na znanost navadno ne pomaga, kajti psihologija vsakdanjih mnenj nam pove, da govorci preprosto ne morejo odstopiti od svojih mnenj celo potem, ko jih soočite z neizpodbitnimi dejstvi. Zakaj ne morejo in zakaj ne gre toliko za to, da ne želijo?
 
Kdor se ukvarja s kritičnim mišljenjem, se navadno hitro nauči, da ideje ali dejstva ali podatki niso zasebna lastnina tega ali onega človeka, zato se z njimi ne identificira, kar pomeni, da jih zlahka pozabi, ko se pojavijo nove ideje, nova dejstva, novi podatki, ki omogočajo dokazovanje, da so stare ideje in stari podatki preprosto napačni, zmotni ali celo povsem zgrešeni. Na tem temelji vsako napredovanje spoznavnih praks. Kdor torej želi spoznavno napredovati, nima težav, da pospremi zastarele podatke ali razlage na smetišče epistemološke zgodovine.
 
Povsem drugače je z mnenji, ki sploh nimajo spoznavne funkcije in niso namenjeni nikakršnemu spoznavnemu napredku. Človek se z njimi identificira, oziroma jih ima za svojo last. Če se jim odreče, če jih tako ali drugače izgubi, čuti to kot bolečino, kot da izgublja nekaj dragocenega in pomembnega. In tega se boji, na to za nobeno ceno noče pristati, zato je upravičen izraz tiranija mnenj. Povsem upravičen je zato, ker ljudje dejansko tiranizirajo z mnenji sami sebe in drug drugega, si jih izmenjujejo, si jih ponujajo, si jih vsiljujejo in se spravljajo z njimi ob živce.
 
Pred leti mi je nekdo na predavanju očital, da slušateljem vsiljujem svoje interpretacije, kot da so moja mnenja. Odgovoril sem mu, da je to preprosto nemogoče, kajti interpretacije niso mnenja. In dokler analiziram nek pojav in ga skušam pojasniti, ne trdim, da je moja razlaga edina pravilna, saj pravzaprav sploh ničesar ne trdim in razlaga ni moja, ker je učinek logičnih in drugih postopkov, ne pa mojih zasebnih algoritmov. Analizirati in pojasnjevati zato ne pomeni zatrjevati, saj je mogoče analizirati tudi analiziranje in pojasnjevati pojasnjevanje. Dobri analitiki delajo natanko to. Zlasti pa ne trdijo, da so razlage ali interpretacije njihova last, saj niso krošnjarji.
 
Iz take družbe se zato po navadi hitro odpravim, saj je tamle še cel kup dobrih knjig, ki jih želim prebrati, dobrih filmov, ki jih nameravam pogledati, izvrstne glasbe, ki jo rad poslušam – in dobrih sogovorcev, s katerimi si ne izmenjujem mnenj, saj jih sploh nimam, se pa zato z njimi pogovarjam in se želim pogovarjati še veliko.