Glede Skušnjavca in Smisla življenja

Če so ženske, čarovnice, tako zelo telesno in duševno manjvredne, intelektualno šibkejše od moških, podrejene čustvom ter tudi sicer vsestransko zmedene in nesposobne samoobvladovanja, kako je potem mogoče zatrjevati, da predstavljajo grožnjo celotni civilizaciji? Človek bi sklepal ravno nasprotno: tako šibke so, tako nemočne in tako odvisne od moških, da bi se jih morali slednji usmiliti in jim nekako pomagati skozi življenje, saj jih navsezadnje potrebujejo za rojevanje otrok. Kakšno vlogo ima pri tem Satan? In kod se je nenadoma vzel?

Logika je tale. Ker so ženske šibkejše, se teže uprejo Skušnjavcu, tega preprosto potegnemo iz zraka, da je pri roki, kar pomeni, da si ga izmislimo, ali pa se mu sploh ne morejo, zato jih ta laže obsede. In zakaj to stori? Ker ve, da so šibke. Torej deli vednost o ženskah in njihovi naravi z moškimi. Potemtakem ni čudno, da si ga izmislijo moški, saj ženske nimajo potrebe po čem podobnem.
 
Dokaz je zato le navidezen in je logično napačen: ženske so šibkejše od moških, zato se ne morejo upreti, upreti pa se ne morejo, ker so šibkejše od moških. Kako torej vemo, da so šibke? Ker se ne upirajo Skušnjavcu. In zakaj se mu ne upirajo? Ker so šibke. Izgubljene so torej že vnaprej.
 
A če Skušnjavca nimamo pri roki, nenadoma ni več jasno, zakaj naj bi bile ženske šibkejše od moških. Ti si torej Skušnjavca kratko malo morajo izmisliti, da bi pojasnili lastno nerazumevanje žensk, ki jim najprej pripišejo šibkost, da jih lahko obvladujejo, potem pa jo še razložijo.
 
Bolj pošteno bi bilo, če bi jim jo zgolj pripisali in rekli, da tako pač je, da so si vse skupaj izmislili, ker jim gredo ženske na živce, na živce pa jim gredo, ker jih ne razumejo.
 
Ko pa je Skušnjavec tu, je vse, kar ženske storijo, v njihovo škodo.
 
Če se mu upirajo, dokazujejo lastno šibkost in to, da jih skuša; moškim se namreč ni treba upirati, ker jih Skušnjavec pusti na miru že od samega začetka, kot da bi vedel, da je proti njim nemočen. Če se ženske ne upirajo Skušnjavcu, jih ta zlahka obsede, kar zopet dokazuje, da so šibke.
 
Ženskam čarovnicam je v škodo celo to, da se med mučenjem obnašajo kot ljudje: tulijo od bolečin, se jezijo zaradi nepravičnosti in brutalnega odnosa do sebe, preklinjajo te, ki jih mučijo brez vsakega smiselnega razloga.  
 
Danes orisana logika ni bistveno drugačna, le malce obrnjena je.
 
Človek naj bi bil srečen in naj bi uspel. Kdor ni srečen in ni uspel, dokazuje dvoje.
 
Prvič. Morda ni niti poskusil, kar pomeni, da se neracionalno upira skušnjavi oziroma nagovoru, naj vendar postane srečen in uspešen, kajti tak bi preprosto moral postati.
 
In od kod nenadoma zahteva po sreči & uspehu? Potegnemo jo iz zraka.
 
Drugič. Morda je poskusil, a ni uspel. Uspel ni, ker je nesposoben in bo tak še naprej, ali pa ni uspel, ker je len in se je premalo trudil, kar pomeni, da bi se moral potruditi malo bolj.
 
V vsakem primeru je zahteva, da postane človek srečen & uspešen, smiselna, racionalna in koristna. Predstavlja pomožni element, ki pa je v resnici nepotreben, kajti smisel človeške eksistence na tem svetu mnogo bolje in logično prepričljivo dokazuje nekaj drugega.
 
Od vseh možnih besed, ki bi jih lahko vstavili na mesto odgovora na vprašanje, v čem je smisel človeške eksistence, je najbolj poštena besedna zveza nobenega smisla ni.
 
In ko si pošteno priznamo, da ne moremo odkriti v tkanini vesolja nobenega zapisa o Smislu človeške eksistence, se zgodi nekaj zares vznemirljivega.
 
Človek lahko ustvarja smisel lastne eksistence, ustvarja pa ga lahko le v odnosu do svojih sotrpinov. Zlahka ugotovi, da sta sreča & uspeh le naključno izbrani besedi in čisto nič drugega. Jasno pa mu postane še nekaj. Kako dobro je deliti z drugimi ljudmi vse razsežnosti eksistence in se skupaj truditi za to, kar imenujemo obče dobro, ki je obenem resnica, dobro in lepota.
 
Človek je bitje, ki lahko odkrije globoko v sebi razsežnosti eksistence, za katere spozna, da jih ne more izpolniti in osmisliti noben denar, nobena materialna dobrina, lahko pa jih napolni in osmisli duhovna hrana, kot jo imenujemo, hrana, ki ne more nastati drugače kot v odnosih z drugimi ljudmi. V teh razsežnostih eksistence človek odkrije svojo dušo in doume, da hrepeni po dušah drugih ljudi, ne po sreči & uspehu. Duša hrepeni po skrbi za druge duše.
 
Tako preprosto je to.