Glede renesančnega človeka

Gospod Peter Volasko mi je ob mojem rojstnem dnevu poslal sporočilo, v katerem zapiše, da so moja besedila renesančno odprta, humana in humanistična. Za zapis sem izjemno hvaležen in se gospodu tukaj zahvaljujem. Obenem dodajam. V resnici se lahko prepoznam kot renesančni človek in se sočasno navdušujem nad delom, ki ga je opravil Leonardo da Vinci. Kaj bi to lahko pomenilo?

Renesansa, o njej sva pred časom z Mitjem napisala knjigo, dokončno prekine z mrakobnostjo srednjega veka, z nevednostjo, z lovi na čarovnice. Prekinitev je dramatična, povezana pa je z novim razumevanje človeka in njegove zmožnosti za svobodno delovanje. Zgodba o tem je pustolovska, vznemirljiva in izjemno zanimiva.
 
Na prvi pogled je namreč razumevanje človekove svobodne volje povsem preprosto: človek se lahko sam odloči za nekaj ali pač ne. Tako misli večina ljudi, ki verjame, da je človek bitje, obdarjeno s posebno zmožnostjo, ki se imenuje svobodna volja, z njo pa izbira med možnostmi; v resnici je svoboda nekaj drugega.
 
Renesančni človek, mislim na koncept, ne na empirične ljudi, ki so živeli v Firencah okoli leta 1500, začuti v sebi moč; večina takratnih ljudi ne ve o renesansi ničesar, saj koncept renesanse takrat niti ne obstaja.
 
Moč, o kateri govorim, je moč, da reče nečemu da ali ne. Da se torej odloči, da lahko zadrži svoje vzgibe za eno ali drugo možnost, da vztraja in se šele kasneje odloči. Govorim o moči, da se odloči, kako se bo odločil. Ne odloča se: ker je izbira v njegovi naravi; ker tako hoče Bog; ker terja ljubljeni voditelj, nadjaz ali karkoli že; ker tako mora biti; ker ne more drugače.
 
Moč odločanja je nova moč, da se odločim tudi tedaj, ko je videti, da se ne morem odločiti, ko je odločitev nemogoča, ko razumem, da nekaj hočem narediti, ker je treba narediti, ne pa zgolj zato, ker je treba.  
 
Renesančni človek zato odkriva moč, ki je obenem skrivnostna in povsem razvidna. To namreč ni moč, ki jo ima človek v sebi, ampak je moč, ki je on sam. Natanko zato potrebujemo koncept subjekta: subjekt je ta moč.
 
Freud v renesančni perspektivi odkrije, da človek kot subjekt, sam sicer ne uporablja tega izraza, ustvarja samega sebe; Deleuze bi rekel, da po-staja. Ni dan vnaprej, ni ga ustvaril Bog po svoji podobi, ni narejen, ni izdelan, ni karkoli podobnega, ni objekt, ni dobrina in ni blago s svobodnega trga.
 
Ustvarja samega sebe skozi akt odločitve, skozi odločitve, z njimi. Torej ne gre le za to, da se odloča za to ali ono srajco, ampak za to, da prav z odločitvijo za nekaj sočasno ustvarja tudi samega sebe, se preoblikuje in preobraža.
 
Svoboda torej ni lastnost človeka, ni njegova zmožnost, ni kapaciteta, ki jo lahko izmerimo, in ni svobodna volja. Je strukturna, generična zmožnost za [samo]ustvarjanje. Renesančni človek je zato koncept za razumevanje, kako človek ustvarja samega sebe.
 
Sedaj zlahka zapišem, da subjekt ni nič in je to, kar po-staja. Je [samo]postajanje, je proces, ni entiteta, danost, stvar, predmet, objekt, obenem pa je nekaj univerzalnega in absolutno nespremenljivega.
 
Subjekt je torej subjektivacija, je podrejanje, podreditev, je sočasno učinek podrejanja, je nekaj, kar omogoča [samo]podrejanje, je podložnik in učinek podrejanja obenem.
 
Jasno je tudi vprašanje, ki se na tej točki zastavlja samo od sebe. Če subjekt ni zmožnost človeka, da se odloča med rjavo in rdečo srajco, potem mora pomeniti tudi vztrajanje, da ne izgubi same možnosti subjektivacije. Te sicer ne more izgubiti, ker je univerzalna in večna, lahko pa se zgodi, da postane človek do nje povsem brezbrižen; subjekt tudi ni drugo ime za človeka.
 
Kako naj se torej subjekt vede, kaj naj počne v svetu, da te zmožnosti ne zapravi? Kako se torej mora vesti? Tu očitno ni nobene svobodne volje.
 
Subjekt je svoboden, da dela, kar mora delati, to pa pomeni misliti lastno preseganje v odnosu do resnice, ne v odnosu do tega ali onega mnenja, ne v odnosu do tega ali onega objekta želje ali česa podobnega.
 
Subjekt torej ustvarja samega sebe tako, da se podreja nepogojenemu, univerzalnemu ali resnici, ki je nepogojena, ki je torej ne pogojuje nič, saj sicer ne bi mogla biti resnica, ker bi bila zgolj to ali ono mnenje, narejeno za potrebe tega ali onega človeka. Ko ustvarja samega sebe, proizvaja tudi nepogojeno resnico. Taka je tudi njegova dolžnost, ki jo lahko dojame.
In natanko v tem smislu ljubi resnico. Renesansa je zato ustrezno ime, saj pomeni vnovično rojstvo [novega] s pomočjo subjekta, ki ni človek, kot rečeno. Pomeni odpiranje neskončnemu, s subjektom svet dokončno ni več zaprt, pomeni pa tudi, da je subjekt v končnem, vselej v končnem, seveda, sam proces neskončnega.
 
Potem mora zgolj še vztrajati. A v končnem svetu ni posebnega interesa za subjekt, ker prevladuje interes za končno in za več istega.