Glede rahločutnosti in avtoritete

Ukvarjam se s tremi idejami. Prva je povezana s prepoznavanjem avtističnih značilnosti v vedenju in delovanju ljudi, zlasti otrok. Druga je vezana na razumevanje domačega nasilja, ki prizadene zlasti otroke in matere. Tretja je rahločutnost. Prepoznavanje avtizma je odločilno povezano s sodobnim nevroznanstvenim razmišljanjem o naravi tega, kar izraža tehnični izraz nevrodivergenca, ki po domače pomeni, da imamo v glavah različne nevrone in povezave med njimi, to pa zopet pomeni, da ne smemo prehitro sklepati, da je drugačno delovanje možganov že tudi patološko delovanje. Nasilje v družinah je neposredno prepleteno z dejstvom, da niso vse družine srečne. In da niso vsi domovi varni. Družinsko nasilje močno vpliva na člane družine. Med drugim jim fizično uničuje možgane. Nekateri ljudje so zato poškodovani. Ne le duhovno, simbolno, temveč predvsem in najprej fizično. Na čuden način se ideji, s katerima se ukvarjam že zelo dolgo, povezujeta in prepleteta: drugačni možgani še niso poškodovani možgani, nasilje nad ljudmi pa je zagotovo povezano z delovanjem poškodovanih možganov.

Knjiga je dobra: Kate Iwi, Chris Newman. Picking Up the Pieces After Domestic Violence. Osnovna ideja je razorožujoča. Vleče se v obliki vprašanj. Kako nasilje za zaprtimi vrati domov razsuva ljudi, ki tam živijo? Kako uničuje njihove medsebojne odnose? Kako starši, ki so bili sami žrtve nasilja, vzgajajo svoje otroke? Ali se lahko starš, ki je bil sam prestrašen kot otrok, izogne strašenju lastnih otrok? 
 
Izkušnje, ki jih kopičimo skozi leta in desetletja svojih življenj, oblikujejo in preoblikujejo arhitekturo možganov. Dolgoletne izkušnje, pa naj bodo pozitivne ali destruktivne, tako spremenijo arhitekturo, da jo je včasih nemogoče preoblikovati tako, da bi bilo za človeka dobro. V tej luči ni res, da beseda ni konj, saj dobesedno je konj, kar pomeni, da ima empirične učinke na možgane. Enako velja za izkušnje, kar pomeni, da nikakor ni vseeno, kakšne so in kako kvalitetne so, saj oblikujejo in preoblikujejo možgane.
 
Človek bi torej moral paziti na izkušnje, zlasti na tiste, ki se ponavljajo, in na besede, ki ga počasi uničujejo. S tem se približujemo naslovni besedi, ki je rahločutnost. Tamle zunaj hodijo tudi ljudje, ki ne vedo, kaj je rahločutnost, ki se ne znajo obnašati rahločutno, ki jim je preprosto vseeno za ljudi okoli sebe.
 
Zapisano je pomembno zlasti za vse nas, ki smo učitelji. Naša naloga je namreč poučevati druge ljudi, zlasti otroke. In ne obstaja učenje oziroma poučevanje brez medsebojnih odnosov. Nemogoče je nekoga poučevati, če ne vzpostaviš z njim odnosa.
 
Potem je vse kristalno jasno. Učenje je slabo, če je odnos z učiteljem slab. Če ni kakovosten, je poučevanje slabo, zato je tudi učenja premalo in ni učinkovito.
 
Najprej so torej pomembni odnosi. So ključni. A ne kakršnikoli odnosi. Danes številni ljudje trdijo, da je treba mladino vzgajati z avtoriteto. Seveda, le da številni ne vedo, kaj avtoriteta sploh je. Mislijo, da pomeni nekaj odločnega, trdega, samozavestnega, ostrega in zahtevnega, vendar se bridko motijo.
 
Avtoriteta je najprej in bistveno rahločutna oseba. Ki ve, kdaj je treba zamižati na eno oko, kdaj vztrajati in kdaj popuščati. Zlasti pa ve, da se je mogoče z vsakim otrokom na tem svetu dogovarjati. Avtoriteta namreč pomeni zaupanje. Če želim biti avtoriteta, najprej zaupam drugemu. Zaupam, da je dogovor med nama mogoč. In zaupam v svoje moči, da se dogovora tudi držim. In da se ga drži drugi. Nobeno kričanje ni potrebno, ni treba tolči po mizi, se metati ob tla in si puliti las. In zlasti ni treba postavljati nobenih meja. Dogovor namreč že vsebuje meje. Če sva se dogovorila, da se srečava jutri ob petih na čaju, je kristalno jasno, kaj se bo dogajalo jutri ob petih: pila bova čaj. Ker si zaupava, ker se drživa dogovora, ki sva ga sprejela kot svobodni osebi.
 
Ko poučujemo in se učimo, spreminjamo medsebojne odnose. Ne spreminjamo drug drugega, kajti človek se spreminja sam. Spreminjamo odnose, kar pomeni, da gradimo na rahločutnosti, na zaupanju in na spoštovanju drugega človeka. Za vsakega človeka kajpak velja enako.