Glede prihodnosti in človeškega kapitalizma

Pogovoriva se glede tvoje prihodnosti. S temi besedami se sklene film Sicario: Day of the Soldado (Stefano Sollima, 2018). Občutek, ki nam ostane še dolgo po njegovem ogledu, bi lahko napovedali, še preden bi se odpravili v kinematograf; mogoče bi želeli gledati kaj prijaznejšega. Film je namreč tako surov in brutalen, da se ne moremo znebiti vtisa, da predstavlja čisto nasprotje od klišejskega kapitalizma s človeškim obrazom. Medtem ko je kliše povsem fiktiven izraz popačenega ideološkega uma, ki avtistično verjame sam vase, je film kot fikcija tako realističen, da šele ob njem počasi dojemamo, kakšne so resnične razsežnosti izkoriščanja ljudi, ki preprosto ne štejejo čisto nič.

Bilo bi neustrezno, če bi rekli, da je to film o zlobnih teroristih, ki prečkajo mejo med Mehiko in ZDA, izvajajo teroristične napade na ameriških tleh, v katerih umirajo nedolžni ljudje, in dobrih vladnih možeh, ki nimajo pojma, kaj storiti, ker so že zdavnaj izgubili stik z realnostjo, potem pa se odločijo za totalno destrukcijo v obliki spopadov med mehiškimi karteli, da bi lahko na mednarodnem prizorišču še naprej igrali vlogo moralne avtoritete, ki se trudi izkoreniniti zlo tega sveta, medtem ko ga v resnici nenehno spodbuja in potrebuje za svoj obstoj. Film je namreč še nekaj drugega.
 
Načrt je nadvse preprost: ugrabiti hčerko kartelskega mogotca Carlosa Reyesa. To naj bi sprožilo vojno med karteli ali pa razpad vsega vrednega na tem svetu, saj je vseeno.
 
Res jo ugrabijo, potem pa sledi klavnica. Nihče ne ve, kaj se dogaja in čemu, očitno je le, da smo priča vojni vseh proti vsem; vsi dobijo, kar so hoteli dobiti.
 
Globalne realistične razsežnosti filma morda najbolje izraža izjava This is Africa: I can do whatever I want, ki pride iz ust Matta Graverja (Josh Brolin), ameriškega operativca, ki mrko zre predse in se dobro zaveda, da je delo, ki ga bo opravil za ameriško vlado, umazano, da mora biti umazano in da bo tako umazano, kot si sploh lahko predstavljamo. Predstavlja ikono bojevnika, ki se je prekalil v Iraku, natanko v deželi, kamor so Američani že pred leti z bombami izvažali demokracijo, če se tega sploh še kdo spomni.
 
Česa se je naučil v Iraku? Da je najbolje, če se sovražniki pobijajo med seboj. Lekcija ni filmska, saj je brutalno vsakdanja. In že kot otroci smo dobro vedeli, pa nismo potrebovali učitelja, da bi nam to razložil pri predmetu socialne veščine, da je najbolje imeti ob sebi velikega brata, če nimaš dovolj mišic, da bi se postavil zase in se uprl sosedovemu fantu, ki je bil slab v šoli, bil za glavo večji od tebe, ker je že trikrat ponavljal razred, preizkusil cigarete, alkohol in seks, spravil pa se je na vsakogar, ki je bil manjši od njega, čeprav ni imel najmanjše ideje, zakaj to sploh dela.
 
Natanko to se v filmu tudi zgodi: umazano delo. Nima nobenega smisla, nobenega cilja, nobene logike in sploh nobene ideje, kaj storiti, da bo terorističnega nasilja na tem svetu kaj manj. In vedno bolj je jasno, da morda sploh ne obstaja resen interes za kaj takega.
 
Po ogledu filma smo zopet nazaj v vsakdanji resničnosti, v kateri poslušamo politike, ki nam vsak znova pojasnjujejo, da bi bilo dobro še enkrat preučiti idejo miru, ustvarjalnega dialoga, skupne miroljubne koeksistence in kar je še podobnih nebuloz, da bi s skupnimi močmi vendarle zgradili kapitalizem s človeškim obrazom; o komunizmu, ki pomeni skupno delovanje, kajpak nočejo niti slišati.
 
Kot da smo beboti in kot da se še nismo dali poučiti od Marxa, da je kapitalizem po definiciji, po svoji najgloblji notranji naravi, sistem izkoriščanja dela, ki ga opravljajo delavci za lastnike kapitala, in da sproti proizvaja nove okraske, s katerimi naj bi se zaslepili in verjeli, da je dober za vse, čeprav je dokazano najboljši za elite.