Glede pogovarjanja o resnici

Nekdo se želi pogovarjati z menoj. Dobil sem pismo, v katerem piše tudi tole: Kakorkoli že po različnih kanalih in poteh vstopate v moje življenje. Za vas sem se odločila, ker ocenjujem, da ste korektni, kritični, zaupanja vredni in zavezani resnici. Nisem mogel vedeti, da že vstopam v življenje te osebe, in nisem mogel vedeti, da ima tako mnenje o meni. Za pismo sem hvaležen in verjamem, da bo tudi najino pogovarjanje tako, da bom kasneje pogledal nazaj v času in si rekel, da je bilo dobro. In čisto po naključju sem ravno te dni razmišljal o nekem odnosu, ki mu sledimo skozi celotno serijo z naslovom Les Misérables (Tom Shankland, 2018). Razmišljal sem o tem, kako se lahko človeku popolnoma spremeni življenje, ko sreča drugega človeka, ki nepopustljivo vztraja v dobrem.

Potem dobi filozofovo dokazovanje, da je subjekt zmožen za dobro in da ne popušča glede svoje želje, nove opore v vsakdanjem življenju in ni več samo teorija. Postane meso in nas pretrese pri koreninah naše eksistence.
 
Nekateri kritiki pravijo, da bi moral Jean Valjean (izvrstni Dominic West) končno v analizo, da bi se znebil demonov preteklosti, ki ga očitno preganjajo do konca življenja. Verjetno imajo prav in če bi šel v analizo, bi lahko do smrti srečno živel v razkošju pariškega meščanskega življenja.
 
To se ne zgodi. Njegovo trpljenje je zares veliko in ko končno odnese srebrna svečnika nazaj tja, kjer ju je pred mnogimi leti dobil v dar, je dopolnjeno. V miru lahko umre, gledalci pa čutimo, da analiza preprosta ni potrebna.
 
Podobno izkušnjo ima inšpektor Javert (prav tako izjemni David Oyelowo). Skoraj vse življenje ga žene sovraštvo do Valjeana, ki ga hoče spraviti za zapahe, ker je prepričan, da je slab človek, zločinec, ki si drugega niti ne zasluži, toda v ključnem trenutku se odpelje s kočijo in ne počaka, da se Valjean vrne, kot je obljubil.
 
Njegovo življenje nenadoma nima več nobenega smisla; sesuje se kot hišica iz kart. Valjean je pripravljen oditi v zapor, toda Javert potegne potezo, s katero dobesedno zapečati svoje življenje. Tik pred tem vpraša Valjeana, če je nor, enako bi lahko ta vprašal škofa, ki mu je pred leti ukradel srebrnino, potem mu Valjean vprašanje vrne.
 
Nobeden od njiju ni nor, kajpada, toda Javert ne more več živeti, zato se vrže v reko.
 
Gledalcem ostane zmeda v glavi in prav je tako. Kot smo bili nekoč zmedeni sami, ko smo gledali Mulholland Drive (David Lynch, 2001), za katerega je slavni Roger Ebert zapisal, da preprosto stavi na čustva – tako kot glasba. Kaj to pomeni?
 
Pomeni, da ima film priložnost, da skozi zlomljene človeške usode pokaže na nekaj, kar sicer uhaja vsakdanjemu očesu in duhu, ki želi varnost za vsako ceno. Obstaja namreč posebna logika, Freud bi jo morda imenoval logika sanj, zaradi katere se lahko odpravimo na potovanje skoti čudne simbolne pokrajine, kjer srečujemo nenavadne, neobičajne ljudi, zaradi katerih se nam spreminja življenje tako hitro, da ne dojemamo sprememb, ne vemo, zakaj se dogajajo, obenem pa močno čutimo, da smo vnovič živi, da nas grabi nekaj, kar objemamo z obema rokama, pa čeprav nas je obenem groza, da naše življenje ne bo več, kot je bilo.
 
A saj, kje pa piše, da bi moralo biti?