Glede marksistov, ovac in drugih nebodijihtreba

Danes boste vsi umrli; vi, marksisti, liberalci, člani elite. Ogledal sem si film z naslovom 22. julij (Paul Greengrass, 2018). To je pripoved o resničnih dogodkih iz julija 2011, ko je na norveškem otoku Utøya Anders Behring Breivik hladnokrvno pobil več kot sedemdeset mladih ljudi, ki so se udeležili poletnega političnega tabora. Zelo vznemirljivo je spremljati sam zagovor množičnega morilca in se seznaniti z njegovim političnim manifestom, ki ga morilec pospremi z izjavo, zapisano na začetku tega dnevnika. Rdeča nit je ideja družbene pravičnosti, pa tudi ideja inkluzivnosti, s katero se ukvarjam že vrsto let. Mimogrede, te dni pride iz tiskarne monografija z naslovom Egalitarne simbolizacije življenja s posebnimi potrebami, ki sem jo uredil in spisal skupaj z Darjo Zaviršek, Robijem Krofličem, Darijem Zadnikarjem, Špelo Razpotnik in Ireno Lesar. 

Ni treba veliko misliti, da ugotovite, koliko ljudi živi v nedemokratičnih okoljih. Ne mislim le na razvpite voditelje držav, kot so ZDA, Brazilija, Turčija, Venezuela, Severna Koreja, Madžarska, Rusija ali Kitajska, v katerih živi več kot dve milijardi ljudi, mislim tudi na druga okolja, v katerih se širi. Pomembno je zlasti, da vemo, da se zavedamo, kaj se širi, v kakšnih oblikah, saj jih sicer ne prepoznamo, potem pa je nenadoma prepozno.
 
Prvič. Avtoritarni voditelji imajo radi oder, nastopanje, javne shode, spektakle, množice ljudi, razkazovanje blišča, moči, mišic in vsega drugega iz tega registra. Taki voditelji se ljudem prikazujejo tudi kot močne osebnosti, ne le kot telesno močni ljudje, kot pokončni, samozavestni, neupogljivi, neuklonljivi ljudje. In nekateri ljudje imajo radi natanko take ljudi. Ki so sposobni in zmožni narediti red, udariti po mizi in povzdigniti glas, ko je treba. Freud bi le dodal: nedoletni ljudje pravzaprav ves čas po malem iščejo, po navadi tudi hitro najdejo, močne osebnosti, da so lahko odvisni od njih, da se čutijo varne v njihovi bližini in da imajo občutek, kot da so del njih (slednje imenujemo stapljanje osebnosti).
 
Avtoritarni ljudje, zlasti avtoritarni voditelji, potrebujejo moč, da bi naredili vtis na druge ljudi; o tem ni nobenega dvoma. Na katere ljudi?
 
Na druge avtoritarne ljudi že ne, ker so ti prepričani, da imajo več moči kakor oni. Torej ostanejo ljudje, ki ravno nimajo moči ali pa jim je zanjo povsem vseeno. To ne bi bil problem, naj razkazujejo moč, če jo že morajo, če ne bi prav ljudje brez moči veljali za – sovražnike.
 
Pravzaprav je skoraj neverjetno, kako močno se močne osebnosti bojijo teh, ki nimajo moči! Vedno znova jih mečejo v ječe, obglavljajo, pošiljajo v taborišča, na samotne otoke, mečejo jih v brezna, polivajo s kislino, mučijo jih, režejo jim vratove. Česa se tako močno bojijo? Odgovor je tako kot vedno: besede.  
 
Drugič. Ljudje brez moči predstavljajo druge ljudi. Ti so lahko geji, lezbijke, prostitutke, migranti, brezdomci, gospodinje, norci, invalidi, starci, iskalci azila, you name it. Ironično je, da jih pogosto imenujejo ranljive družbene skupine, medtem ko so v resnici še najbolj ranljive avtoritarne močne osebnosti.
 
Nekatere ljudi je treba nenehno disciplinirati in učiti, kako ubogati te, ki so močni in vedo, kako v lepšo prihodnost.
 
Tretjič. Avtoritarni voditelji nimajo radi ustanov in institucij, ki jih ljudje sicer potrebujemo, da reguliramo svoja življenja znotraj razumnih meja. Ni čudno, da imajo radi slogan, ki je všeč tudi ameriškemu predsedniku Trumpu: bolje je biti en sam dan lev kot sto let ovca.
 
Vsekakor, če je človek dojel vsaj osnovno lekcijo sodobnega življenje, ki je tale: za postmoderni svet pravijo, da je svet fragmentarnih občutkov, eklektične nostalgije, simulakrov in promiskuitetne plehkosti, svet, v katerem izginjajo tradicionalno vredne kvalitete globinskosti, koherentnosti, pomena, izvirnosti in avtentičnosti, ki se izgubljajo v naključnih vrtincih praznih signalov (Jean Baudrillard).