Glede debelosti v kapitalizmu

Obstaja besednjak, ki narekuje omejevanje podnebnih sprememb, izpustov toplogrednih plinov in omejevanje proizvodnje nekaterih dobrin, ki to v resnici sploh niso, zato je tudi prav, da bi njihovo proizvodnjo omejevali. Obstaja pa še en podoben besednjak, ki omogoča razumevanje empiričnih podatkov, ki dokazujejo, da bo imela do leta 2035 več kot polovica svetovnega prebivalstva prekomerno telesno težo ali debelost, če vlade ne bodo sprejele odločnih ukrepov za zajezitev naraščajoče epidemije prekomerne telesne teže (Denis Campbell, More than half of humans on track to be overweight or obese by 2035 – report, The Guardian, 2. marec 2023). Več kot polovica pomeni več kot štiri milijarde.

Pričakujemo lahko nove kampanje za omejevanje debelosti: za zdravo življenje, hujšanje in tekanje po zelenih navadah. Tako razmišljanje je namreč pogosto: šele ko je nečesa preveč, se začnemo zavedati, da to ni dobro, potem pa rečemo, da tega ne sme biti preveč in da moramo nekaj narediti za zajezitev. S tem se kajpak nismo niti dotaknili vzrokov, ki lahko ostanejo nedotaknjeni, medtem ko sprožamo kampanje, da bi na primer ljudje manj jedli, jedli bolj zdravo ali pa več telovadili.
 
Ljudje naj bi zaradi takih kampanj jedli manj maščob, kar sploh ni nujno problem, manj soli in manj sladkorja. V šolah naj bi otrokom delili zdravo hrano, da ne bi postali debeli.
 
A ljudje niso debeli samo zaradi nezdrave hrane. Obstajajo številni dejavniki, ki povzročajo in ohranjajo ali celo povečujejo debelost, med njimi so nekateri, ki jih vedno znova spregledamo: kakovost medsebojnih odnosov, čustveno življenje ljudi, stres, izčrpavanje na delovnih mestih.
 
Poročilo pravi, da naraščajočo debelost po vsem svetu povzročajo dejavniki, kot so podnebne razmere, omejitve zaradi Covida in kemična onesnaževala, pa tudi sestava in promocija nezdrave hrane ter vedenje živilske industrije (prav tam).
 
Poročilo je torej jasno, a še vedno premalo dramatično. Že dolgo vemo, da industrija hitre prehrane, sladkih pijač, predelovanja hrane v čim bolj privlačno in okusno, oglaševanje natanko določene hrane in propaganda pomembno določajo življenjske sloge ljudi. Prav tako vemo, da je čustveno in socialno življenje številnih ljudi močno prizadeto, poškodovano, sesuto, da je v ruševinah in da iščejo ljudje nadomestila, hitro tolažbo, da užijejo vsaj malo sreče, pa čeprav le za nekaj minut, preden se vrne eksistencialna tesnoba. Dobro znano je, da se veliko ljudi preprosto premalo premika, saj se je težko dovolj premikati, če tedensko preždiš pred zaslonom 50 ur ali več, kar je sedem ur dnevno.
 
Življenjski slogi ljudi pa se ne spreminjajo čez noč ali zato ker je nekdo rekel, da niso zdravi. Daleč od tega. Spreminjajo se le dolgoročno in z veliko truda.
 
In medtem ko raziskave dokazujejo zapisano, propaganda še naprej vztraja, da kapitalizem nima alternative, da je treba povečevati BDP, da je treba delati več, ne manj, da so ljudje sicer premalo produktivni in premalo učinkoviti, da so kot delavci predragi.
 
Več kot polovica vseh ljudi na tem planetu bo torej v bližnji prihodnosti predebelih in bo zaradi tega resno ogroženo njihovo zdravje, nekateri strokovnjaki in drugi ljudje jih bodo nagovarjali, naj živijo bolj zdravo, glavne koordinate življenja pa bodo ostajale nedotaknjene, ker pač velja, da kapitalistično življenje, kakršnega poznamo, nima alternative.