Geni, družbena pravičnost in enake možnosti

Ljudje si oholo predstavljamo, v čem vse smo boljši od živali. Verjamemo, da smo najrazvitejša živa vrsta na planetu, da so vse druge živali manj razvite in celo primitivne. Prepričani smo, da smo najbolj inteligentni od vseh. Obstaja pa zmožnost, na katero navadno ne opozorimo in je ne izpostavimo, ko se primerjamo, je pa zelo, zelo pomembna. Človek je namreč edino živo bitje na planetu, ki je zmožno za – zanikanje realnosti. Nobena žival ne zanika realnosti, kot jo lahko dojame, le človek ima to nenavadno zmožnost, da se obnaša, kot da objektivna realnost ne obstaja, čeprav je tam, pred njegovim nosom. Medtem ko se skušajo živali čim bolje in čim ustrezneje odzivati na dogajanja v okolju, da bi preživele in prenesle gene naprej, se človek lahko vede, kot da mu je vseeno. Berem knjigo z naslovom The Genetic Lottery: Why DNA Matters for Social Equality (Kathryn Paige Harden, Princeton University, 2021).

Ni treba brati Marxovega Kapitala za spoznanje, da je življenje nepravično. Ljudje z nižjo izobrazbo na primer navadno delajo na slabše plačanih delovnih mestih, zaslužijo manj in si lahko privoščijo manj dobrin. Psihologi tudi že dolgo dokazujejo, da so bolj zaskrbljeni, pogosteje so pod stresom, da so bolj žalostni in imajo več depresivnih epizod kakor ljudje, ki so više na lestvicah, njihova življenjska doba je krajša. Zdi se, da je najbolje zaslužiti veliko, imeti visoko izobrazbo in delati na dobro plačanih delovnih mestih.
 
Zadeva pa ni enoznačna. Ko razmišljamo o družbeni nepravičnosti in se dnevno srečujemo s hendikepom, kot se na primer jaz, se sprašujemo, kaj naj bi dejansko pomenilo, da bi imeli vsi ljudje enake možnosti, da postanejo srečni, živijo zdravo in dolgo, živijo dobro življenje, da bi bil vsak človek vključen, da nihče ne bi bil izključen.
 
Ko torej razmišljamo o družbeni pravičnosti in enakih možnostih, mislimo na enakost sicer dokazano različnih ljudi; sliši se paradoksno. Naši vzorniki so zato ljudje, ki so živeli v bedi in revščini, pa so se izvlekli in postali uspešni, znani in slavni kot na primer Charles Chaplin, ki je bil rojen v popolni revščini, njegovo pijači vdano mamo pa so zaprli v umobolnico, ko je imel komaj trinajst let.
 
Raziskovanje genetskih razlik med ljudmi je zato lahko zelo hitro zelo nevarno, če jih razlagamo na način, ki je dobro poznan iz zgodovine. Številni znanstveniki so doslej razlagali ljudem, da živijo socialni in družbeno neustrezni, neadekvatni ljudje, invalidi, duševni bolniki in drugi ljudje, ki niso sposobni skrbeti zase, da bi postali in ostali koristni člani družbe.
 
Zgodovina je res kruta. Ljudje so vedno znova prepoznavali drug drugega in se razvrščali na te, ki so koristni člani družbe, in one, ki to niso: slaboumni, nori, kriminalni prestopniki, epileptiki, alkoholiki, sifilitiki, slepi, gluhi, pohabljeni, sirote, brezdomci, potepuhi in reveži (str. 14).
 
Razumljivo je, da so ljudje alergični na take znanstvenike in njihove domnevno znanstvene razlage. Pa vendar taisti ljudje pogosto nezavedno in spontano pristajajo na družbene hierarhije in neizrečena prepričanja, da so eni ljudje vendarle nekako superiorni, da je prav, ker so na vrhu, da nas vodijo, da zaslužijo, da jih obravnavamo bolje in z večjim spoštovanjem kakor druge.
 
To pa še ne pomeni, da je genetika popolnoma nepomembna. Med ljudmi obstajajo genetske razlike in neumno je zanikati jih. Še zlasti, ker živimo v svetu, v katerem se na nešteto načinov vsak dan favorizira določene oblike telesa, določene vrste inteligentnega obnašanja, druge pa ne. Evgenika je na neformalne in spontane načine pravzaprav ves čas na delu, zato ne obstaja samo vključevanje ljudi, za katerega si prizadevamo nekateri, temveč obstaja tudi izključevanje, za katerega si prizadevajo nekateri drugi.
 
Ali kot navaja Kathryn Paige Harden sociologinjo Susan Mayer: če hočete pomagati ljudem, morate resnično vedeti, kaj potrebujejo (str. 21). Kaj torej potrebujejo?