Funkcija žargona

Eno glavnih Adornovih spoznanj o delovanju človeških osebkov in občestev je, da ni vsaka raba jezika tudi nevprašljiva, neproblematična in nedotakljiva, kot da bi imel vsak človek pravico do svojega mnenja. Obstajajo namreč take rabe, ki jih imenujemo ideološke, sporne pa so skoz in skoz, zato bi  se jim moral človek izogibati. In ko govorimo o ideologiji, ne mislimo na velike ideološke zgodbe, kot so spopadi med zagovorniki komunizma in zagovorniki kapitalizma, med levičarji in desničarji, med partizani in domobranci, temveč mislimo na običajno vsakdanje življenje ljudi. Prav zato ni nenavadno, da Adorno že leta 1963, nekaj let pred smrtjo, prepoznava to, kar imenuje fašizacija kapitalizma. Kar pomeni, da ni treba biti pripadnik fašistične stranke, da je nekdo fašist, in da beseda fašist ni zmerljivka, temveč je natančno določen izraz, ki se nanaša na zelo konkretno vedenje, delovanje ljudi in rabo jezika. Adorno zato ve, kako izjemno pomembno je prepoznavati žargon v vsakdanjem življenju, njegovo delovanje in njegove vplive na ljudi, saj so veliki in, kot rečeno, problematični. Temeljna funkcija žargonske rabe jezika, poudarja filozof, je namreč natanko tale: uspešen učitelj žargona ugane resnico tega, o čemer govori, obenem pa še razpoloženje ljudi, h katerim se obrača. Taki učitelji zato nagovarjajo vsakdanje ljudi tako, da je njihovo nagovarjanje skladno z razpoloženjem ljudi, ki ga sproti odkrivajo, obenem pa z različnimi prijemi še vplivajo nanj in ga spreminjajo, da je vedno ustrezno ali pravšnje. Na tak način jim uspeva, da se počasi odmikajo od resnice, skrbijo za razpoloženje ljudi, ki so jim za to kajpak hvaležni, nihče pa jim ne more očitati, da jih varajo in da z njimi manipulirajo. Odgovornost za morebitno nerazumevanje vselej prevalijo na ljudi in kritike svojega delovanja, češ da jih ne razumejo dovolj dobro. Zdi se jim, da s tem ohranjajo svoje dostojanstvo, čeprav se v resnici sprenevedajo. Stavijo na presežek smisla, za katerega skrbijo prav s svojim govorjenjem, natanko ta smisel pa naj bi zadoščal za to, da ljudje z obema rokama sprejemajo nadomestke sreče, prijateljstva in medsebojnih odnosov, simulakre, propagando, oglase in politične puhlice. Vnaprej jim pripisujejo zmožnost za nekritično sprejemanje vsega, kar ima oznako pristnosti ali pravšnjosti, zato jih, povsem zavarovani pred vsako kritiko, pozivajo celo – kako ironično – h kritičnemu mišljenju. To je nenadoma povsod, celo v šolah, zato je sumljivo že zaradi tega. Ni namreč jasno, zakaj bi ljudje sploh hoteli kritično misliti o tem, kar se jim prikazuje kot pravšnje. Pravšnje je namreč natanko to, kar počne na primer vsak pravi Slovenec, za vsakega Slovenca pa je vnaprej predvideno, da ima zmožnost prepoznati se kot tak. Kdor se ne prepozna, seveda ni pravi, pomeni pa, da nima prave želje, interesa ali potrebe, zato je označen za čudaka in izključen. Navsezadnje je zato vsak pravi Slovenec še vedno pravi Slovenec, tudi če mu odvzamejo vse ter ostane gol in bos. Na to je torej vselej mogoče računati, zato ni daleč do razmišljanja o sreči takih ljudi, saj imajo identiteto, občutek varnosti in zelo jasen cilj v življenju – ohranjati lastno pristnost ali pravšnjost. Kritična misel nima v taki perspektivi čisto nobene vloge ali funkcije.

Čemu torej žargon pravšnjosti, če pa imajo ljudje zmožnost za razmišljanje, kritično razmišljanje in neodvisno razmišljanje? Natanko zaradi tega. Ljudje naj take zmožnosti uporabljajo na predvidene načine, ki jih zagovarjajo nosilci žargona, za katere je treba verjeti, da vedo, kaj počnejo in da se spoznajo na zadeve.
 
Ogroža jih kajpak resnica, zato o njej ni treba razmišljati ali celo govoriti. Uporabniki žargona imajo namreč tudi interes, da nakopičijo čim več moči, zato imajo obenem močan interes, da z lažjo izrekajo resnico, kot poudari Adorno. Resnica je kajpak dostopna vsakemu človeškemu bitju, kolikor je zmožno za refleksijo, zato jo je treba preprečiti za vsako ceno.
 
Tekoče potrebe fašističnega delovanja moramo tako uzreti v pravi ali ustrezni luči: pravo življenje danes je namreč življenje onkraj subjektivnih zablod, za seganje onkraj njih pa so potrebni novi voditelji, nove avtoritete, novi gospodarji in novi prvaki, ki vedo, da žargon deluje, ko ustvarja ozračje, v katerem se prepleteta šamanska resnost in svojevoljno priklanjanje svetinjam. Nekatere zadeve so nujno nedotakljive, poudarjajo nosilci žargona, samo življenje pa je v osnovi preprosto, zavezano presežku pomena in smisla, za katerega je treba neprekinjeno skrbeti. Vsebine zato niso toliko pomembne, kot je pomemben odnos do drugih ljudi. Ta mora biti tak, da oskrbuje ljudi z vzorci človečnosti, za katere jamčijo zlasti voditelji, ki so v svoji preprostosti nekaj več, zato jim velja slediti, pa magari v brezno.
 
In brezno je pred nami. V prihodnosti bodo nastajale vojne zaradi podnebnih sprememb; milijoni ljudi bodo v obupu iskali vodo – kjerkoli; okolje se bo spreminjalo onkraj možne domišljije; razlike med ljudmi, ki nimajo dostopa do kapitala, in ljudmi, ki ga imajo, bodo orjaške; številne rastlinske in živalske vrste bodo izumrle; človeštvo bo na robu preživetja.