Freud in ženske za 21. stoletje

Pred časom je izšlo nekaj knjižic, v katerih si izmenjujem pisma z Ano, ki jo je oče v otroštvu večkrat posilil, enako ostudno dejanje pa sta storila še duhovnik in celo njena mati. Nihče od njih ne bo nikoli kaznovan, ker Ana ne želi  tožbe. In njenega imena nisem izbral po naključju. Nekoč je živela Anna O., znamenita pacientka, začetnica psihoanalize, ki je prva uporabila besedno zvezo talking cure, zdravljenje z besedami. Kdo bi danes kritično pripomnil, da z besedami že ni mogoče zdraviti, da to delajo psihiatri z molekulami in genetiki z genetskimi manipulacijami, pa zdravniki z raznimi terapijami in psihoterapevti z odnosom. Sam še vedno vztrajam, da besede lahko zdravijo, kakor lahko tudi ranijo. Navsezadnje ve vsakdo iz lastnih izkušenj, da je res vsaj slednje. Vedo pa tudi, kako hudo je, če človek nima sogovorca, da bi se z njim pogovarjal, kako zaprt je prostor, če ni poslušalca, kajti samo ob njem in z njim se odpirajo nova obzorja. Očitno je pogovarjanje za ljudi kot simbolna bitja zelo pomembno, tudi če je z njihovimi geni vse v redu in uživajo same dobre molekule, imajo vrsto prijateljev in odlične medsebojne odnose.

Freud je v svojem življenju gotovo potegnil marsikatero neumno in napačno potezo, toda to ne spremeni temeljnega dejstva o naravi psihoanalize. Prvič. Psihoanaliza je umetnost poslušanja drugega človeškega bitja. In ko rečem poslušanja, mislim na zelo resno delo. Človek na primer ne more dobro poslušati drugega človeka, če sočasno brska po pametnem telefonu. Drugič. Psihoanaliza je znanost o singularnosti. Analitik natančno posluša drugega človeka kot neponovljivega posameznika, da bi se dokopal do pomena tega, kar sliši. Posluša natanko tako, da ponazarja razliko med singularnostjo in tem, kar je regularno. Preprosto rečeno: analitik ne posluša pacienta tako, da skuša njegovo singularnost presojati z že uveljavljenimi kriteriji, standardi in merili, ki se jih je na primer naučil v času študija, temveč tako, da se mu približuje brez kriterijev, standardov in meril – ti tako šele nastajajo ali po-stajajo, kot bi rekel Deleuze.

Ljudje so boljši ali slabši poslušalci. Analitik mora biti absoluten poslušalec. Pacienti večkrat rečejo, da je analitik prvi človek v njihovem življenju, ki jih zares posluša, je empatičen in jih dejansko skuša razumeti. To se od njega tudi upravičeno pričakuje.

Analitik mora biti odprt do vsakega človeka. Taka odprtost je absolutno zahtevna. Drugega človeka mora poslušati brez prekinjanja, brez poseganja v njegovo pripoved, biti mora potrpežljiv in miren, zlasti pa mora imeti veliko časa.

Osnovno logiko analitičnega dela lahko prenesemo na drugo, družbeno raven. In se vprašamo, koliko je tamle zunaj ljudi, ki jih drugi zares empatično poslušajo in skušajo razumeti. Mislim na ontološki odnos do drugega človeka, mislim na brezpogojno sprejemanje takega, kakršen je. Brez takega sprejemanja drugi človek ne more začutiti temeljne varnosti.

Analitik ne skuša modelirati drugega človeka, ga spreminjati, da bi postal normalen. Daleč od tega. Analitik sploh ne jamči za normalnost, ampak jamči za neskončno simbolno polje, v katerem vsak posameznik lahko skrbi za svojo singularnost. Ne v odnosu do analitika, ampak v odnosu do Velikega Drugega, ki ga ta zastopa. Zastopa to, kar je v življenju zares pomembno, ne zastopa ništrca, popularnih mitov, všečnih klišejev, modnih vrednot, poceni laične psihologije, ki naj potolaži.

Natanko v tem smislu moramo zato razumeti slavno Lacanovo vztrajanje, naj človek nikoli ne popusti glede svoje resnične, prave želje. Naj ne popusti in naj se ne preda potrošništvu, naj ne verjame na prvo žogo politikom, motivatorjem, krošnjarjem, ki bi mu radi prodali ništrc, naj ne naseda in naj se ne pusti zapeljevati.

V 21. stoletju so temeljne koordinate psihoanalize, na kratko orisane v tem zapisu, še pomembnejše in aktualnejše kakor pred stoletjem, ko je nekdo prvič resno poslušal ženske, kajti vse več ljudi izjavlja, da jih nihče ne posluša. Trpka vsakdanja izkušnja številnih ljudi, ne le žensk, je, da obstaja bojno polje, na katerem njihove izjave vedno znova naletijo zgolj na bojevit odziv nasprotnikov, ki se z njimi ne strinjajo, ne pa na pozorno poslušanje, da bi dojeli, kaj v resnici pripovedujejo.

Ljudje se v glavnem ne poslušajo, zato premalo razumejo drug drugega. Se pa nenehno spopadajo med seboj in drug drugemu nekaj dokazujejo, čeprav ne morejo ničesar dokazati niti tedaj, ko imajo dobre argumente, ker – jih nihče ne posluša.

Življenje v razkošnosti za elite in mizeriji za večino teče dalje, znanstveniki, ki raziskujejo podnebne spremembe, pa dokazujejo, da ima človeštvo po optimističnem scenariju še dvanajst let časa, da reši problem lastnega preživetja.