Filozofirali pa že ne bomo

Filozofija, ki ni znanost, je zavezana trpljenju človeških bitij. To je še razlog več za trpkost, ki spremlja vsakdanje pridušanje ljudi, češ da filozofirali pa že ne bomo. In kako vemo, da je filozofiranje zavezano trpljenju?

Najprej vemo iz izkušenj samih filozofov, ki trpijo in se zavedajo lastnega trpljenja ter razmišljajo o njem. Kakšno trpljenje je to? To je trpljenje, ki izvira iz ranljivosti človeških bitij, iz njihove končnosti in smrtnosti. Trpljenje prepoznamo, ker so zaradi njega ljudje prizadeti, ranjeni, ponižani, ker izgubljajo dostojanstvo, ker so hendikepirani, ker niso zmožni za herojstvo, kot bi rekel Lévinas, ker se vidno zmanjšuje njihova življenjska radost. Trpljenja zares ni težko prepoznati.

Zaradi trpljenja ljudje hrepenijo po kruhu, da bi se z njim nasitili. Kruh je v tem primeru potrjevanje življenja, za katerega ni spontano videti, da ima smisel, pomen, telos.

Človeška bitja hrepenijo po kruhu, po njem pa hrepeni tudi Drugi, kar je tako dobro dokazal Jezus. Dokazal je tudi, pred njim je to dokazal Sokrat, da je etičnost kot odziv na trpljenje (Drugega) boleča, nevarna, zahtevna in včasih smrtonosna.

Etičnost zato ni salonsko modrovanje o vrednosti življenja, ni ponujanje logično konsistentnih stavkov, kako pravilno živeti, in ni pozivanje ljudi, naj živijo skladno s svojimi vrednotami.

Vse to spremljamo tudi v filmu, o katerem sem že spregovoril: Paul, Apostle of Christ. V njem vidimo, da je etičnost samo jedro človeškega življenja. Izhaja iz trpljenja (drugega/Drugega) in pomeni sočutno odzivanje nanj.

Trpljenje, pravi Lévinas, je pasivno, nesmiselno in zlo. Vsak človek ima izkušnjo trpljenja, in se zaveda trpljenja – obstaja zavest o trpljenju. Prav tako obstaja zmožnost za sočutno odzivanje na trpljenje.

Obstaja zavest o lastnem trpljenju in obstaja zavest o trpljenju drugega človeka. Filozofija mu ne predpisuje zdravil, zato pa predstavlja odgovor na trpljenje, ki je tudi trpljenje samega filozofa.

Lévinas postavlja trpljenje drugega in Drugega v samo jedro etičnosti in filozofije, pa tudi človeške subjektivnosti, kajti šele zaradi njega se zares lahko premakne onkraj lastne egocentričnosti.

Iz zapisanega že lahko sklepamo, da obstajajo povezave med trpljenjem, resnico, etičnostjo, subjektivnostjo in sočutnostjo. Etičnost je namreč odgovor na ranljivost Drugega, s tem pa je tudi zavezana iskanju resnice, kajti sočutnost v zmoti ali celo laži pomeni zgolj več trpljenja.
V trpljenju je teža življenja in sveta preprosto prevelika. Človek se šibi pod takim bremenom in želi pobegniti pred njim. Ker mu ni mogoče pobegniti, kakor ni mogoče pobegniti življenju in svetu, je najboljši odgovor nanj sočutnost drugega.

Vsakdanje zadovoljstvo ali uživanje v drobnih rečeh sicer pomeni začasni pobeg v iluzije, toda trpljenje se vrača. Lévinas celo dobro opozori, da je tako zadovoljstvo ovira, da bi se človek dokopal do meja samega sebe in lastne eksistence, da bi torej zares dobro razumel svoje življenje. Šele v trpljenju, ki je vselej že trpljenje Drugega, se človeško bitje zave resnice lastne eksistence in njenih meja. In takrat se odprejo možnosti za seganje onkraj k bogu, ki je absolutno onkraj in ne biva, kot rečeno.

Odnosi do drugega človeškega bitja postanejo v tem trenutku povsem drugačni. Niso več ujeti v vsakdanji žargon o tekmovalnosti, individualizmu, kopičenju dobrin in denarja, tekanju za sanjami. Človek je morda celo zadovoljen v takem tekmovanju, kopičenju dobrin in uživanju v drobnih vsakdanjih zadevah, toda šele trpljenje mu odpre pot, na kateri se osvobodi iluzij in se začne zavedati omejenosti takega življenja, njegove nesmiselnosti in praznosti.

Na pot lahko stopi ali pa tudi ne.