Filozofija vzajemne skrbi

Razmišljam o nekaterih načinih odzivanja ameriškega predsednika Trumpa na vsakdanje življenje. Zdi se mi, da zastopa dve zelo pomembni drži, ki ju sicer zmore skoraj vsak človek, v realnem življenju pa, prav zato, nista tako redki. Prva je zanikanje. To je preprost obrambni mehanizem, s katerim se človek sooča z realnostjo tako, da trdi, da ne obstaja. Njegov paradoks ni majhen: realnost priznava tako, da jo zanika. Torej jo potrjuje, le da nima dovolj poguma, da bi to tudi priznal. Zanikanje zato ne pomeni, da človek ne ve, kakšna je realnost. Pomeni, prav nasprotno, da natanko ve, kakšna je. Druga drža je upanje. Da bo na primer koronavirus sam od sebe odšel nekam proč. Taka je drža majhnega nemočnega otroka, ki je del magičnega razmišljanja, da stvari izginejo že, če verjamemo, da bodo izginile. Tudi ta drža potrjuje obstoj realnosti in človekove nemoči, da bi se soočil z njo. Obe drži sta del magičnega, čudežnega sveta, v katerem živijo krilati konji, drevesa govorijo, po gozdu pa se sprehajajo palčki. Le da je realni svet popolnoma drugačen. 

Obenem berem še eno dobro knjigo: Care Manifesto: The Politics of Interdependence (The Care Collective, 2020). Naomi Klein zapiše o njej tole: to je sijoče povabilo k preoblikovanju gospodarstva in družbe, načrt za to, kako lahko izstopimo iz prekrivajočih se kriz in stkemo novo družbeno strukturo. Etika univerzalne skrbi za drugega je protistrup za spiralno malomarnost, ki jo kaže naš sedanji sistem življenja do ljudi in planeta. Avtorji razumejo, da skrb za drugega ni tržno blago: to je praksa, temeljna vrednota in organizacijsko načelo, na katerih lahko gradimo novo politiko in jo tudi moramo graditi.
 
Resnično ogreje srce in poživi duha. Razmišljanje namreč. Ne o največji kapitalistični krizi, kar jih je, ne o zanikanju in širjenju kulture zanikanja, ne o pandemiji in ne o podnebnih katastrofah. Mislim na razmišljanje o upanju in – skrbi za drugega. Prav v teh temnih časih je pomembneje kot nekoč, da zmore človek odkrivati poti upanja, ko vsak dan spremlja prizore policijskega nasilja nad domnevnimi anarhisti in levičarji, kot da predstavljajo kugo, podobe diktatorjev, ki si segajo v roke in se prijateljsko pozdravljajo, poročila o podnebnih katastrofah bibličnih razsežnosti, obenem pa je potopljen v neoliberalno ideologijo, ki povezuje nove oblike rasizma in izključevanja ljudi z nenehnim razkrajanjem družbenega blagostanja in moralnih principov posameznikovega vedenja.  
 
Koristi od vsega tega ima le peščica, kot je obče znano, za večino je že prepozno. Nobene plime ne bo, ki bi dvigovala čolne in jadrnice in jahte, zato se ponuja novo razmišljanje.
 
To je razmišljanje o politikah, ki se rojevajo onkraj obstoječih politik, v katerih so ministri in ministrice nekakšni nedotakljivi bogovi, polni pohlepa po moči in denarju, obenem pa moralno prazni, kognitivno nezanimivi in osebnostno poškodovani.
 
Politike, o katerih govorim, so politike skrbi za drugega. Prihaja namreč čas mladih ljudi, ki jemljejo visoke etične ideale zelo zares. To so zelo preprosti ideali, ki povezujejo ljudi, obenem pa jih naravnavajo na ohranjanje narave in vsega živega v njej. So kakor stebri, na katerih stojijo občestva, v katerih se ni treba truditi uresničevati inkluzije, ker so vsi ljudje ves čas že vključeni. Nihče ni izključen, ker ne obstajajo razlogi za izključevanje. Ljudje skrbijo druga za drugega, ker je vzajemni altruizem nekaj samoumevnega, z njim pa se otroci srečujejo že od zibelke ven.
 
Srečujejo se na posebne načine. O njih razmišlja v svoji zadnji knjigi Judith Butler, ko postavlja nove temelje socialni filozofiji in etičnosti; naslov njene knjige je The Force of Nonviolence. Oboje razume kot nenasilje. Zakaj nenasilje?
 
Ker je vsak človek odvisen od številnih drugih ljudi. Nihče ne more živeti kot otok, ne da bi ga zanimalo, kako je z drugimi ljudmi. Brez odnosov z drugimi ne moremo živeti, zato jih moremo negovati in kultivirati.
 
In v mreži medsebojnih odnosov so vselej ljudje, ki ne štejejo kot posamezniki, unikatna bitja, nadaljuje Judith Butler – to so ljudje, ki jih imajo zgolj za pripadnike kake skupine, kot da so nevidni in brez oblike (ranljive skupine, marginalne skupine, ljudje s posebnimi potrebami, anarhisti, homoseksualci …).
 
Radikalna egalitarnost v taki luči ne pomeni zagovarjanja ideje, da smo vsi enaki; pomeni nekaj drugega in veliko boljšega. Pomeni natanko to, da je vsak posameznik vreden kot posameznik, da ni nihče vreden več in da ni nihče vreden manj.
 
Ko torej kdo reče, da življenje napreduje in da ljudje danes živijo bolje kot pred časom, se moramo vselej vprašati, kdo natanko živi bolje in kdo ne. Čigavo življenje je zares kakovostno in kdo zares napreduje?