Film in realnost

Filmskih realnosti je, kolikor hočete, medtem ko je vsakdanja realnost za večino ljudi – v bistvu – ena   sama. Svobode je malo in je vezana na izbiranje blaga oziroma storitev, a še izbire so narejene vnaprej. Če bi bilo življenje manj podrejeno logiki dobičkonosnosti, bi lahko resno govorili o človekovi svobodi, tako pa ne moremo. Dokler bodo svetu vladali bogati ljudje, ki skušajo upravljati z bogastvom tako, da je v prid bogatim, nisem pripravljen resno jemati enega samega politika, ki mi govori o svobodi in vrednotah in dostojanstvu ljudi in njihovi močni volji in kako znajo stopiti skupaj, ko je treba, in kako kleni so in dobri po srcu in značajski in moralni in pokončni in samozavestni in solidarni.

Film kajpak je realnost, zato je razločevanje enega in drugega nepotrebno, neproduktivno in celo nesmiselno. Še več, gledanje dobrega filma je neprimerno kakovostnejša izkušnja kakor poslušanje politikov, čeprav ti govorijo o naši skupni prihodnosti, o tem, kar bi nas moralo živo zanimati. V resnici nas zanima, le govorjenje politikov nas ne pritegne, ker je največkrat votlo in obremenjeno s puhlicami, za katere verjamejo, da jih morajo stresati pred nas. Ker to počnejo, smemo verjeti, da verjamejo, da smo jih pripravljeni poslušati, čeprav jih nismo. Torej se motijo na celi črti.
 
Domnevajo, da je njihovo govorjenje logično utemeljeno, razumno in napolnjeno s pomenom. Na primer.
 
Govorijo, da se počasi vračamo v stare tirnice, v stare kolesnice, v normalno življenje. To je dobesedno mlatenje prazne slame, kajti dejstvo je, ponazarjajo ga objektivne številke, da bodo delavci v prihodnosti zelo trpeli, zlasti bodo trpeli tisti, ki so na hierarhičnih lestvicah na dnu. O tem govorijo celo lastniki korporacij, bančniki in menedžerji.
 
V nobeno normalno življenje se ne vračamo, ker se število nezaposlenih skokovito povečuje, svetovno gospodarstvo je že pred pandemijo počasi drselo v recesijo, sedaj pa vanjo prav drvi. Vračanje v stare kolesnice v tem primeru dobesedno pomeni vsaj vračanje v počasno drsenje v recesijo.
 
Vsakdanje življenje je sicer videti zelo zapleteno, vendar v resnici ni. In kakšno vlogo imajo pri tem filmi?
 
Filmi nam pripovedujejo nekaj zelo preprostega. Oblikujejo različne, zelo različne realnosti in pravijo: tudi takole bi lahko bilo. Vsakdanja realnost, ki smo jo prisiljeni živeti, je v luči zapisanega prav tako preprosta: majhna skupina ljudi odloča o vsem, ima v roki skoraj vse premoženje in dela, kar pač hoče, medtem ko večina živi, kot mora. Različne realnosti za ene in ena sama realnost za večino torej.
 
Film in vsakdanja realnost sta zato v zanimivem razmerju. V filmih se razvijajo različne realnosti, medtem ko živi v vsakdanjem življenju večina ljudi pod tako ali drugačno kontrolo nekoga, ki je na lestvici zgoraj ali pa ima preprosto dostop do kapitala, ki ga večina nima.
 
Večina ljudi torej živi po diktatu kapitala in lastnikov kapitala, če smem tako reči. Biti morajo delavci, saj sicer ne morejo preživeti ali pa preživijo zelo težko. Mirno lahko rečem, da večina ljudi ne živi svobodno, ker se mora prodajati najboljšemu ponudniku – vsaj za osem ur dnevno. Govorjenje o svobodi je v takem svetu precej neprepričljivo in postane prej ali slej cinično.
 
Svobode je v resnici izjemno malo, kajti kdor se mora prodajati kot delovna sila, mora početi še nekaj drugega. Nenehno mora tekmovati z drugimi delavci, ki prav tako tekmujejo z njim. Pa še nekaj morajo vsi skupaj ves čas početi. Trenirati morajo telesa in duha, da so zdravi in fit, sicer izpadejo iz tekme.
 
Kje je tu svoboda?