O zajčku, veri in ognju

Žalostno spoznanje je, da je tamle zunaj veliko ljudi na antidepresivih, ljudi, ki so se v življenju predali in prepustili tokovom, da jih nosijo sem in tja. Postali so tudi nihilisti, polni skepticizma in dvomov, nejevere in brezbrižnosti; ne verjamejo v nič, so zgolj listje v vetru. Nasprotno pa nekateri ljudje še ohranjajo pri življenju notranji ogenj. To so ljudje, s katerimi se rad družim. Njihova vera je aktivna, močna, z njo potrjujejo življenje. Radi imajo vednost in želijo si novega znanja, obenem pa vztrajajo, da njihova moč sploh ni v znanju in vednosti, temveč v strasti, v ognju, v volji do življenja kot ognja, v veri. Resnično, to je spiritualna, duhovna moč, je moč vere, jaz sem ateist, in je celo moč mita. To je revolucionarna moč. O njej pa ni govoril le Marx.

Ko ljudje tako ali drugače bolj ali manj spontano kritizirajo Marxa, ga zavračajo in včasih polivajo z gnojnico, spregledujejo, da je Marx sam notranje razcepljen, nekoherenten, odprt in včasih sprt sam s seboj. Logično je, da je tako, saj enako velja za čisto vsako človeško bitje; torej ne more biti drugače. Skozi leta svojega življenja razvija različne ideje, verjame v različne zadeve, postavlja nove cilje in hodi po različnih poteh. Groza me je zato ljudi, ki skušajo hoditi vse življenje po eni sami poti in večno verjamejo v iste ideje, ki mi jih ponujajo kot čisto zlato. Če torej hočemo koga kritizirati, češ da smo pametnejši od njega, natančnejši ali prodornejši, modernejši ali naprednejši, moramo storiti natanko to, kar najboljši misleci dobesedno terjajo do nas: preseči jih moramo. Preseči pa je čisto nekaj drugega kakor na hitro kritizirati, zavrniti ali politi z gnojnico. Da bi presegli Marxa ali Freuda na primer, so potrebna dolga leta izjemno intenzivnega študija, prebrati je treba goro knjig, ki sem jo zadnjič priobčil, potem pa se nam morda posreči, da zares splezamo velikanu na ramena in že zato vidimo dlje od njega, kar pomeni, da bi se mu morali najprej zahvaliti za delo, ki ga je opravil, saj brez njega ne bi videli dlje od lastnega nosa. Naredimo, kar je od nas pričakoval, česar si je želel, saj je strastno verjel v napredek znanosti in teoretske misli, iz katere izpeljemo dobre prakse.
 
Natanko v tem trenutku je zato priložnost, da zares dojamemo, kaj se dogaja v Venezueli, namesto da na hitro sledimo neoliberalni eliti in ponavljamo za njo, kako je treba narediti to in ono. Ne vem, če ste opazili, slovenski politiki se ob takih priložnostih praviloma oglasijo šele potem, ko veliki (na primer Nemčija ali ZDA), povedo, kaj je treba povedati. Potem so zelo glasni. Kot tisti zajček iz šale, ki ni upal pred medvedom niti pisniti, v domači zajčji luknji pa je na glas povedal, kaj zares misli. Šele po šestem pivu, seveda.
 
Prav na primeru Venezuele vidijo mnogi priložnost, da vnovič razglasijo Marxa za mrtvega, da ponovijo že ponovljeno, in sicer, da revolucija družbenega življenja ni mogoča, ker je nujno krvava, da socializem ni nič drugega kot utopija. Priložnost obstaja in številni jo bodo izkoristili, ponavljajoč kot lajna, da so za svobodne demokratične volitve v Venezueli, kot da smo zarukani in ne vemo, saj se prav oni nenehno hvalijo s tem, da je mogoče v kapitalizmu kupiti vse, torej tudi demokracijo in svobodo.
 
A kateri Marx naj bi bil mrtev in pozabljen in nepomemben? Marx kot neutrudni raziskovalec družbenega življenja? Marx kot strastni bralec? Marx kot filozof, čigar osnovno vodilo je bilo de omnibus dubitandum? Če so vsi ti Marxi za nas mrtvi, potem smo zaplankani do konca in nam ni pomoči.
 
Katerega Marxa bi torej radi pozabili, da bi imeli mir pred njim? Marxa, ki je tekoče govoril več jezikov kot velikanska večina ljudi, bral, pisal in študiral v vsaj šestih svetovnih jezikih, če odštejem latinščino in staro grščino, in se bil pripravljen učiti novega jezika samo zato, da bi lahko v izvirniku prebiral literaturo, ki ga je zanimala? Bi radi pozabili Marxa filozofa, ki je nenehno spreminjal svoja spoznanja v luči novih dejstev in spoznanj? Marxa, ki je zaradi prezgodnje smrti pustil za seboj ogromno nedokončanega dela, ki terja dodatno delo, če hočemo razumeti, kako deluje kapitalizem?
 
Marx je namreč mislec, ki ga je tako dobro opredelil Jean Tible, profesor političnih znanosti na univerzi v São Paulu: mislec boja. Ne le revolucionarnega boja delavcev za družbeno pravičnost, ampak tudi miselnega boja vsakega razmišljajočega človeka s samim seboj.
 
Rečeno čisto preprosto: Marx je človek, ki misli, misli pa natanko na način, ki omogoča in zagotavlja stik z novimi oblikami vednosti, z novimi načini razmišljanja o realnosti, z novimi spoznanji, ki sledijo refleksiji lastnega razmišljanja. In čisto na koncu so nove oblike skupnega življenja, saj svet ni statičen in dan enkrat za vselej, zato vsak človek, ki hoče in zna misliti, prej ali slej ugotovi, da bi lahko živeli tudi bolje, kot živimo, in da preprosto ni res, da je mogoče vse kupiti ter da ima vsak človek ceno.
 
Lahko pa kajpak prenehamo misliti ter žalostno pristanemo na to, da je svet začaran in da bolje ne bo nikoli.