Fašizem

Fašizem je grozna beseda. Sliši se kot grožnja, kot nevarnost, kot nekaj, česar si človek ne želi. Vedno znova zato slišimo, da se kaj takega ne sme ponoviti. Toda kaj je fašizem v resnici? Preberem knjigo z naslovom The Machine Has a Soul: American Sympathy with Italian Fascism; spisala jo je Katy Hull, izšla pa je letos pri založbi Princeton University Press.

Rojevanje, nastajanje in širjenja fašizma v obdobju med dvema svetovnima vojnama razumemo, če poznamo širši družbeni kontekst, v katerem se vse skupaj dogaja.

Številni ljudje v Evropi, ZDA in širše po svetu v tem obdobju zaznavajo in razumejo, doživljajo in razlagajo svet okoli sebe na podobne načine. Njegove koordinate lahko naštejemo: naporno delo v tovarnah za stroji, ki narekujejo mehansko ponavljanje; zaskrbljenost zaradi domnevnega upadanja moralnih vrednot, erozije družine in družinskega življenja; razpadanje občestev in propadanje demokracije.

Vidimo torej, da se fašizem ne rojeva, ker se nekateri zlobni ljudje v črnih srajcah odločijo, da ga bodo širili po svetu, ker jim je to všeč. Rojeva se kot odgovor na orisano doživljanje in razlaganje sveta, kot pragmatična rešitev številnih problemov, s katerimi se soočajo vsakdanji ljudje. Torej je sprva videti kot nekaj pozitivnega, saj je dobro, koristno, če ugledamo v daljavi rešitve problemov, ki jih sicer sami ne znamo rešiti.

Fašizem se torej pojavi kot sistem, kot mašina, pravi avtorica knjige, kot nekaj, kar teče in ima - dušo. Fašisti se prikazujejo ljudem kot moralno brezhibni ljudje, ljubljenega vodjo, Mussolinija, vidijo kot novega učinkovitega upravljavca, voditelja, ki ve, kako reševati in rešiti probleme, njegovo politiko pa kot nekaj svežega, novega, nekaj, kar poživlja duha.

Mussolini je nov človek za nove časa. Je modern, svež in moralno neoporečen. Je mešanica hitrosti, drznosti, čvrstosti, duhovnosti in materialnosti, kot zapiše Katy Hull na strani 1. Fašizem je tako nova, boljša oblika modernosti z dušo.

Ljudje se v časih stiske, velikih izzivov in problemov, ki jih je treba reševati, hitro obrnejo na nekoga, za katerega domnevajo, da ve, kako jih popeljati v nove, lepše in boljše čase. Nič novega torej. Prav tako verjamejo, da mora nekdo končno zbrati pogum in udariti po mizi. Iz izkušenj vedo, da si redki upajo narediti kaj takega, obenem pa jim je jasno, da če nihče ne udari po mizi, lahko agonija traja in traja.

Ne želijo, da bi trajala, zato avtoritarnega voditelja sprejemajo. nekateri z odprtimi rokami, drugi zadržano, toda pomembno je, da jih je dovolj, ki mu omogočajo, da potegne nekaj potez.   

Avtoritarni ljudje rade vlečejo poteze, ker tudi sami verjamejo, da bolje kot drugi vedo, kaj je treba narediti. Njihov ego se napihuje sorazmerno z odzivi ljudi, ki mu sporočajo, da ga ljubijo. Tudi če ga ne ljubijo, je dovolj, da vodja verjame, da ga. In celo če nihče nikogar ne ljubi, mašina deluje že, če ljudje verjamejo, da bi nekdo lahko ljubil voditelja. 

To je človek, ki verjame, da nekako ve, kako zgladiti spore med državo in cerkvijo, ve, kako zagotoviti stabilne razmere za podjetništvo in kopičenje dobičkov, ve, da je najboljša tista vlada, ki deluje kot dobro namazan stroj. Ljudje imajo torej radi fašizem iz različnih razlogov, fašizem pa številnim različnim ljudem ponuja natanko to, kar želijo.

Toda prihodnost vendarle pripada mladi generaciji, ne starcem, ki še niso opravili z avtoritarnostjo in so po malem še vedno fascinirani s fašizmom, z njegovim bliščem in z njegovo močjo. Mladi bodo gradili nov svet z bistveno drugačnimi temelji: občutenje sebe, občutenje smisla življenja, empatija in sočutje.