Evolucija zavesti

Evolucija vesolja privede do nastanka zavesti. Privede nujno? Zavest razvija matematiko, ki jo odkriva v vesolju, in znanost, razvija filozofijo in lahko misli evolucijo vesolja. Lahko misli in razlaga vesolje. Lahko ga razume in pojasnjuje. Torej vesolje preko nje pojasnjuje sebe. Inteligenca začne končno razvijati umetno inteligenco, ki naj bi ji bila podobna. V čem naj bi ji bila podobna? Podobna naj bi ji bila v tem, kar sledi.

Ena ključnih značilnosti zavesti in njene zmožnosti za razumevanje vesolja ter sebe v njem je prehajanje od tega, kar je znano, k neznanemu in tujemu. Napredovanje inteligence je tako prepoznavanje in razumevanje neznanega, ne vztrajanje pri znanem in domačem.
 
Razumevanje evolucije vesolja nujno privede do spoznanja, da se mora zavest preoblikovati, da nima nobene druge možnosti. Zakonitosti vesolja ji ne dopuščajo nobenega drugega izhoda. Morda je v tem največji paradoks svobodne volje: ne obstaja, a zavest se kljub temu nenehno preoblikuje. Lahko verjame, da se preoblikuje z lastno svobodno voljo, vendar v tem primeru ni pomembno, kaj verjame.
 
Zavest bo vse bolj razumela vesolje in sebe v njem, vse bolj bo razumela lastno razumevanje. Samorefleksivnost jaza je le delček takega razumevanja. Ko v zgodovini filozofije vedno znova naletimo na razmislek o poseganju božanske milosti v človeško življenje, prepoznavamo to nenavadno povezavo med zavestjo in vesoljem.
 
Poseg v človeško življenje, ki ga skušajo filozofi zajeti s konceptom božanske milosti, pomeni prepoznavanje poguma, zaradi katerega storimo nekaj, kar imenujemo poseg v neznano. Zaradi poguma ne vztrajamo pri domačem in znanem, temveč se odpravljamo v neznano, vemo, da to hočemo, in se ne bojimo.
 
Ko začuti človek pogum, obenem ve, da se že reformira, preoblikuje. To se v tistem trenutku že dogaja, čeprav zavest še ne ve natančno, kaj se dogaja. Analitična izkušnja podkrepljuje zapisano.
 
Zasvojenost s čimerkoli pomeni zastoj. Zaradi nje človek izgublja zmožnost za samorefleksijo, izgublja zmožnost za spoznavanje in razumevanje. Ima vse manj poguma za preoblikovanje. Zdravljenje zasvojenosti je zato v temelju delo na tem, kar se vleče skozi zgodovino kot božja milost, ki daje pogum.

Pogum, da se človek reformira ali preoblikuje, da se reformira in preoblikuje zavest, ki je zavest vesolja, krepi razum, zaradi katere se človek odmika od zasvojenosti, ugodja in užitka, ki mu ga ta zagotavlja.
 
Odmikanje je pošteno in etično. Pomeni, da je človek zvest samemu sebi na prav poseben način. Nič več se ne oklepa svojih prepričanj, mnenj in sodb, temveč se odmika od njih. Odmika se tako, da sega k neznanemu, k drugemu. Sebi je zvest tako, da se prepoznava v drugem, v drugosti drugega. Ta je najprej skrivnost zanj, ker je ne prepoznava in ne razume, to pa se postopoma spreminja. Spreminja se zaradi odpiranja in zaradi odprtosti, ki je odpiranje drugemu in neskončnemu Drugemu.
 
V neskončnem polju jaz spoznava, da je možnosti, kako lahko obstaja, neskončno veliko. Njegova trenutna, začasna končnost je le ena izmed neštetih možnosti. Razume, da je v prihodnosti neskončno novih možnosti. Razume tudi, da je začasni zaključek in odprtost do neskončnega obenem. Ni depresiven zaradi lastne preteklosti, je pa odprt do prihodnosti in možnosti, ki jih predstavlja.
 
V tem je univerzalnost človekove zmožnosti za evolucijo, ki je obenem evolucija vesolja.