Etika korporacij in logika sprememb

Etika korporacij. Ne obstaja. Etično se lahko vedejo ljudje iz krvi in mesa, ne pa korporacije ali podjetja. To niso osebe, niso živa bitja, etičnost pa lahko razumejo le ljudje. In ko jo razumejo, še ni nobenega zagotovila, da se bodo tudi obnašali etično. Ljudje imajo lahko poljubno veliko razlogov, da nečesa ne naredijo, pa čeprav se jim zdi dokazano moralno, etično, odgovorno in pravično.

Samo popolni nevedni naivneži verjamejo, da bodo korporacije od jutri naprej družbeno odgovorna podjetja. Taka ne morejo postati, celo če bi hotela, kajti kapitalizem je o dobičkih, o kopičenju dobičkov, o medsebojni tekmovalnosti in o izkoriščanju delavcev. Razen če bi hotel kdo zatrjevati, da se zadeve čez noč magično in same od sebe spreminjajo samo zato, ker je sedaj čas za etičnost in odgovorno vedenje.
 
Kapitalizem je še vedno tu in še nekaj časa bo. Z njim bo kopičenje dobičkov v rokah elit, z njim bo izkoriščanje delavcev – ničesar presenetljivega in ničesar novega pod soncem. Korporacije kajpak niso ljudje, kot pravilno poudarja Robert Reich v prispevku (The Guardian, 27. september 2021); korporacije so svežnji pogodb. Nobenih čustev ni tukaj, je zgolj hladno ugotavljanje, kakšen interes ima kdo, kaj bo kdo storil, da jim bo ustregel.
 
Ljudje v korporacijah nujno delajo, kar zahtevajo pogodbe, sicer so kaznovani. Tudi tu ni nobenih emocij, nobene empatije, še pohlepa ni. Je zgolj ugotavljanje, kaj se splača, kaj je treba narediti, da bodo dobički čim večji. Vse drugo so le pravljice za lahko noč.
 
Moč največje korporacije ja tako neizmerno velika, da si večina ljudi niti v sanjah ne predstavlja, kaj to pomeni. Je večja, kot je moč večine držav tega sveta.
 
Če hočemo razmišljati o resničnih in vrednih spremembah, se moramo obrniti drugam, k filozofiji. Najprej moramo dojeti, da obstajata dva osnovna načina, kako misliti spreminjanje. Prvič. Spreminjanje, ki ohranja stabilnost v okolju, v katerem potekajo spremembe. Drugič. Spreminjanje, ki vodi k povečevanju kontradikcij oziroma notranjih nasprotij v okolju. Te lahko dosežejo stanje, ko se pojavi nekaj novega. V prvem primeru se ne pojavi nič novega, pojavljajo se le različice istega, medtem ko govorimo v drugem primeru o ustvarjalnosti oziroma kreativnosti.
 
Tako lahko človek čuti potrebo po spremembi, obenem pa doživlja notranjo stisko, ker se nekaj v njem upira spremembi. Rad bi, da ostane vse, kot je, obenem bi rad spremembo. Sprememba se ne more zgoditi, dokler se notranje nasprotje ne poveča.
 
Za spremembe so napetosti dobre in koristne. Ni dobro in ni koristno, če se iztečejo v destrukcijo, zato navijamo za kreativnost. Verjetnost kreativnosti se zmanjšuje, če ljudje verjamejo v korporativni besednjak. Ta jim obljublja vse mogoče, vendar gre v resnici za past. Ljudje, ki nasedejo, naivno verjamejo v prihodnost, ki se izmika, kot se oddaljuje obzorje.