Epidemija razčlovečenosti in utopija za realiste

Jaz sem realist. Natanko zato sem tudi utopist. Eno gre namreč skupaj z drugim; oboje je neločljivo povezano. Včeraj zvečer smo razpravljali o utopijah; eno izmed njih je zastopal Jezus. Potem se je zgodilo nekaj pričakovanega. Božiček je bil namreč zelo radodaren. Prinesel mi je šal in dve knjigi. Prva ima naslov Radical Markets avtorjev Erica Posnerja in Glena Wejla. Podnaslov knjige je izjemno zanimiv in privlačen, če pomislim na dejstvo, da sem začel prvič brati Marxov Kapital pred štirimi desetletji, potem pa sem ga prebiral vedno znova: uprooting capitalism and democracy for a just society. Drugo knjigo je spisal Rutger Bregman, njen naslov pa je Human Kind: A Hopeful History. Božiček je res dojel mojo željo in jo tudi v polni meri zadovoljil; za to sem mu hvaležen. Branje prve od omenjenih knjig mi že ponuja nekaj dobrih orodij za razumevanje koordinat pravične družbe, za katero smo vsekakor zmožni, o tem niti malo ne dvomim, mimogrede pa mi pomaga še komentirati izraz, na katerega sem naletel v teh dneh, ko se zdi, da je čisto prav, da imajo glavno besedo duhovniki in cerkveni dostojanstveniki; morda zato, ker naj bi domnevali, da najbolje vedo, na kaj je mislil Jezus, ko je rekel svojemu učencu, naj pusti vse za seboj in mu sledi. Sam nisem prepričan, da je treba postati duhovnik, da bi razumel, na kaj je mislil Jezus. In prepričan sem, da je mislil na nekaj radikalnega, na nekaj, kar je v podnaslovu knjige, ki jo pravkar berem: uprooting. Mislil je torej na to, da ljudje lahko nekaj izkoreninimo, da torej ni treba, da vse ves čas vztraja; če ni mislil na to, je bil zgolj patetičen.   

Zanimivo je, kako pogosto cerkveni dostojanstveniki nagovarjajo ljudmi s temami, ki so, strogo vzeto, humanistične. Ustvarjajo  vtis, da si jih nekako lastijo, kot da spadajo v njihovo domeno, kot da so poklicani, da govorijo o njih, na primer o razčlovečenosti in epidemiji.
 
Izraz razčlovečenost naj bi pomenil nekaj, kar trga ljudi, kar jih vleče narazen, kar jih dela manj človeške, kot so sicer, kot bi lahko bili. A že spontani zdravi razum nam pravi, da verjetno ni čisto tako, da moramo v tem času nujno spravljati skupaj besedi epidemija in razčlovečenost.
 
V zadnjem letu smo namreč priča izjemni solidarnosti ljudi, novim oblikam skupnega delovanja, empatiji, medsebojni pomoči, skrbi za starejše ljudi in za tako imenovane ranljive družbene skupine. Priča smo pravi renesansi humanosti, ljubezni, medsebojni naklonjenosti, pravičnosti in prijaznosti. In če mislimo na siceršnje življenje v kapitalističnem svetu, lahko pokažemo tudi na oblike razčlovečenosti, kajpada, toda enako bi lahko storili v obdobju sužnjelastništva ali fevdalizma.
 
Strinjamo se, da je božič poseben praznik, ko se ljudje radostijo rojstva novega. Za nami je najkrajši dan v letu, torej je današnji dan že nekoliko daljši, kot je bil še pred tremi dnevi. Veselimo se tudi novega leta, novega začetka, delamo obljube, prisegamo, kaj vse bomo spremenili. Drznem si dodati, da bi lahko kaj tudi izkoreninili.
 
V predavanju, ki sem ga imel predvčerajšnjim, sem skušal pokazati, kako ključno vlogo ima pri tem zmožnost za empatijo. Razumem jo kot zmožnost za prevzemanje in globoko razumevanje perspektiv drugih ljudi.
 
Ustvarjanje novega, vključno z drobnimi spremembami sebe, temelji na empatiji. Z njeno pomočjo zlahka razumem, kaj je hotel Jezus. In mu sledim, ne da bi moral zato samega sebe označiti za kristjana. Za religijo mi je namreč vseeno, medtem ko mi za Jezusove besede ni.
 
Nekaj bomo prej ali slej izkoreninili. Kot rečeno, sem utopični realist.