Enoumje danes

V Jugi je nekoč vladalo enoumje. Ljudje niso smeli misliti drugače, če pa so mislili drugače, so imeli težave. Danes ni nič drugače. Zaradi drugačnega razmišljanja te morda ne pošljejo na Goli otok, te pa kako drugače osamijo in onemogočijo. Enoumja je tudi, kolikor hočete, čeprav ni zapovedan. Pravzaprav je šele to pravo enoumje: nihče ga ne zapove, a se širi. Pravzaprav je danes politične korektnosti zelo veliko tudi zato, ker ni zaukazana. Množično proizvodnjo dobrin in blaga spremlja proizvodnja standardiziranega vedenja, kot poudarja Frédéric Gros v knjigi Disobey!, v kateri zagovarja idejo, da je normaliziranje želja širokih ljudskih množic del sodobnega vsakdana. In ljudje to idejo čutijo na svoji koži vsak dan. Tako fajn je namreč biti del množice, ne misliti ter ponavljati modne misli in izgovarjati stavke, ki jih izgovarjajo tudi drugi. Čisto nič hudega se ti ne more zgoditi.

Medtem ko iščejo te dni evropski politiki rešitve za težave, ki jih prinaša pandemija, in slovenski  politiki pravijo, da je čas za rezultate, se za njihovimi hrbti dogaja to, o čemer piše Paul Krugman v včerajšnjem The New York Times. Njegov prispevek ima zgovoren naslov: Naslednji polom je le nekaj dni proč. Na kaj misli?
 
Misli zlasti na milijone nezaposlenih Američanov in Američank, ki se že soočajo z neizogibno katastrofo. Pandemija koronavirusa je namreč v ZDA dejansko katastrofalna, samo v eni izmed ameriških zveznih držav, na Floridi, povprečno dnevno umre zaradi novega virusa toliko ljudi kot v celotni Evropski uniji. Glavni razlog, pravi Krugman, je zelo preprost. Ameriški predsednik in njegovi svetovalci že od samega začetka kratko malo nočejo videti vseh razsežnosti pandemije.
 
Nova katastrofa je, kot rečeno, pred durmi. Nezaposleni ljudje, ki so izgubili delo zaradi pandemije, so bili doslej deležni državne pomoči, vendar se v ZDA bo ta končala pred iztekom tega meseca. Kaj to pomeni?
 
Predvsem pomeni, da več milijonov ljudi ne bo dobilo dovolj denarne pomoči za preživetje. Kako bodo preživeli, kako se bodo znašli?
 
Zgodba je v svojem jedru enaka kot vedno. Eliti se pandemija niti ne pozna, ker živi v svetu, v katerem je zaščitena. Navadni ljudje živijo v drugem svetu, ki ni dovolj zaščiten. Tam so ljudje toliko bolj prepuščeni sami sebi, kolikor bliže so dnu družbeniih lestvic.
 
Njihovo vedenje je še vedno standardizirano, zato je upiranja malo, protesti so redki, prepričanje v lepšo prihodnost vztraja. Enoumje brez primere.