Enodimenzionalni človek, Matrica in gluha noč

Film The Matrix Resurrections (Lana Wachowski, 2021) je poln samoironije. Ves čas se sprašuje, zakaj in čemu je sploh zagledal luč sveta, ker je očitno, da svet ne potrebuje več ideje o tem, ki je The One. Neo je zato odveč, obiskuje psihiatra, golta modre tablete ter je le še del nostalgije in zbledelega spomina na neko dogajanje iz časa, ko so ljudje še verjeli, da so korenite družbene spremembe življenja smiselne, potrebne in neizogibne. Ko je umrl Herbert Marcuse, bilo je leta 1979, je bilo v zraku veliko idej o padcu komunizma, vendar je bila družbena amnezija, o kateri je pisal Russell Jacoby, že velika. Komunizem res pade deset let pozneje, še deset let kasneje nastane film The Matrix (Lana Wachowski, Lilly Wachowski, 1999). Kar zapiše Marcuse leta 1964 v knjigi Enodimenzionalni človek – komunikacijska sredstva, neustavljiva produkcija zabavne in informacijske industrije nosijo s seboj predpisana stališča in navade, določene intelektualne in čustvene odzive, ki potrošnike vežejo na proizvajalce in preko slednjih na celoten družbeni sistem –, je že skoraj utonilo v zgodovini, še dvajset let pozneje tako rekoč ni nikogar, ki bi še imel interes za resni razmislek o zapisanem. Pa vendar.

Skupaj si ogledamo film z naslovom Silent Night (Camille Griffin, 2021). To je film o sveti noči in božiču, družini, veselju, pravičnosti, obdarovanju in – resnici. Resnica je tudi to, da bomo vsi umrli.
 
V filmu je napoved skorajšnje smrti vseh ljudi razlog za ustvarjanje temačnega vzdušja, v katerem skušajo protagonisti vsak na svoj način preživeti zadnje ure, pri tem pa se kot gledalci vse bolj boleče zavedamo, da je zlovešča napoved in bizarna obljuba konca mnogo več kot filmska fikcija, saj je obenem del vsakdanjega doživljanja kapitalistične agonije in učinkov podnebnih sprememb, ki sicer ne pomenijo tega, kar naj bi napovedoval roman avstro-ogrskega pisatelja Felixa Saltena z naslovom Bambi: Eine Lebensgeschichte aus dem Walde, po katerem je nastal kulti risani film Bambi (James Algar, Samuel Armstrong, David Hand, 1942), vseeno pa pomenijo opozorilo o dehumaniziranju sveta, zaradi katerega sicer ne moremo enoznačno zatrjevati, da živimo v fašističnem svetu, vendar kljub temu ne moremo mirno spati, kajti v časih velikih preizkušenj, to pa današnji čas tudi je, se hitro izkaže, katere politične alegorije so racionalne in etične in katere niso, čeprav se njihovi avtorji pretvarjajo, da so.
 
Poznavalci zato upravičeno svarijo, da nikakor ne smemo biti naivni, kar pomeni, da zlasti ne bi smeli verjeti, da je današnje preživetje ljudi in celotnega človeštva lahko predmet ali objekt tehnološkega napredka, domoljubnih čustev, širokogrudnih donatorjev in prijaznih politikov, ki nikakor nočejo priznati, da je to, kar se dogaja v gozdu Bambiju, že precej časa del vsakdanjih politik preživetja v visoko civiliziranem svetu. Bambi, to vidimo tudi v risanki, ki je sicer zelo prijazna, živi v gozdu, v katerem so živali popolnoma prestrašene, kajti streli iz lovskih pušk človeških bitij jim dobesedno ne pustijo spati niti za trenutek.    
 
Bambi je ves čas izpostavljen sicer oddaljenemu nasilju lovcev, ki ga ne more razumeti, saj je premajhen. V strahu in zloveščem pričakovanju še hujšega nasilja pa ne živi le on, v takem ozračju živijo vse gozdne živali. Nobena ni povsem izvzeta in zaščitena, vsaka lahko umre kadarkoli.
 
Najslabše pri tem pa je, da imajo lovci sorazmerno lahko nalogo, kajti nekatere živali so jim pripravljene pomagati. In v teh krajih bo še nekaj časa odmevalo dejstvo, da so nekateri ljudje med drugo svetovno morijo voljno stali na strani sovražnika in mu pridno pomagali, da bi se znebili partizanov.
 
Bambi ostane na koncu sam, kot je bil sam in osamljen tudi Salten, njegov ustvarjalec. Neo in Trinity dobita še eno priložnost, nam pa ostaja grenki občutek, da je nekaj dobrega dokončno izginilo v zgodovini.