Eno svobodo nam pa morajo dat'

Tako je izjavil nekdo včeraj v odgovor na sprejemanje novih vladnih ukrepov, s katerimi skuša vlada zajeziti širjenje smrtonosnega virusa, zaradi katerega je doslej po vsem svetu umrlo že skoraj milijon ljudi (956.446). Odgovor je simptom v najboljšem pomenu besede, zato ga velja razčleniti, da se česa naučimo.

Najprej ugotovimo, da je izraz podrejenosti v hierarhično urejenem svetu. Razumemo ga takole: oni zgoraj (vlada) morajo nam (spodaj) dati svobodo. To pomeni, da bi nam morali pustiti svobodo, če jo že imamo, ali pa jo dati, če je še nimamo.
 
Človeku nihče ne more dati svobode v strogem pomenu besede. Lahko omejuje svobodo, kot jo razumejo ljudje, na primer vlada. Omejevanje svobode je lahko upravičeno in razumno ali pač ni. Če razsaja smrtonosni virus, je razumno omejevati svobodno gibanje in vedenje ljudi. A kaj sploh je svoboda?
 
Človek je svoboden, tudi če nima svobodne volje. Kot je nekoč dejal Sartre: človek je obsojen na svobodo. V tem je nekaj paradoksnega. Kako si lahko obsojen na svobodo, kako je mogoče reči, da je človek nujno svoboden in da drugačen niti ne more biti?
 
Človek je nujno svoboden, ker je realnost odprta in nedokončana. To lahko dokažemo. In ker je taka, ni pomembno, ali se človek zaveda obsojenosti na svobodo ali ne; človek je strukturno nujno in objektivno svoboden. Ima dovolj velike možgane, da to dojame; živali jih na primer nimajo.
 
Torej mu svobode nihče ne more niti dati niti odvzeti. Omejevanje gibanja in vedenja, kar ni sinonim za omejevanje svobode, je razumno, ker je tamle zunaj virus, zaradi katerega nihče pri zdravi pameti ne želi zboleti. In moralno je, da virusa ne širi okoli sebe, če ga ima. Kljub nekaterim zdravnikom in drugim ljudem, ki te dni v Sloveniji arogantno razpravljajo, češ da je vse v zvezi z virusom en sam nateg, je še vedno res, da ljudje vsak dan po vsem svetu umirajo zaradi njega.
 
Razumno je, da vlada sprejema ukrepe za zajezitev širjenja virusa. Ne daje svobode in ne odvzema je. Od nje pričakujemo, da bo naredila vse, da ljudje ne bodo ogroženi.
 
Namesto podrejenosti in upiranja avtoriteti, ki je značilno za najstniška leta, bi zato pričakovali od ljudi razumno razmišljanje o naravi virusa in družbenega življenja. Smrtonosni virus lahko posamezniku vzame ne le svobodo, temveč kar celotno življenje. Če se pravilno odločamo za razumne ukrepe, ki jih sprejema vlada, se mu lahko ognemo in ohranimo življenje s svobodo vred, saj je strukturno vgrajena vanj, kot rečeno.
 
Vlada torej ne daje svobode, človek si ne daje svobode. Vselej-že je svoboden. Ni problem v svobodi, njenem jemanju ali dajanju, problem je v rabi razuma.
 
Nekateri ljudje nočejo uporabljati razuma. Nočejo biti svobodni in nočejo razmišljati o naravi svobode, da bi dojeli, da ne pomeni neomejenega delovanja v smislu delam, kar hočem, da pomeni omejevanje, da je vsak človek vselej že omejen, saj drugače sploh ne more živeti.
 
Ne obstaja absolutno svoboden človek; tak človek je leseno železo. Človekovo vedenje in delovanje naj bi usmerjal razum, ker si z instinkti ni mogoče dovolj pomagati, evolucija pa jih je tudi že dodobra spremenila. Ostaja nam razum, ki ga lahko uporabljamo, lahko pa smo tudi kakor Donald Trump, ki se včasih obnaša kot zelo omejeno bitje, ki ne zna dovolj dobro uporabljati razuma, čeprav je za tako rabo zmožen, obenem pa daje zgled drugim ljudem, češ da je tako vedenje razumno in inteligentno, v resnici pa ni ne eno in ne drugo. A zgledi vlečejo, pravijo.