Ena zgodba o sprejemanju drugačnosti

Podobnih zgodb je bržčas več, toda za moj namen je ena povsem dovolj. Spregovoriti želim namreč o vedenju, ki ga izraža slovenska beseda mobing, v angleškem jeziku pa uporabljamo izraz bullying, ki pomeni zlorabljanje (abuse) in slabo vedenje do nekoga, ki je ranljiv, od nekoga, ki je močan, po navadi pa je tudi hierarhično nad njim; na kratko: ljudje se vedejo do drugih ljudi, kot se vedejo gospodarji do hlapcev, živine ali služinčadi. Obstaja razsežnost takega vedenja, ki jo želim posebej izpostaviti.

Kot že nekajkrat rečeno, živimo v kulturi, v kateri je pomembno biti storilen, priden in ubogljiv, kar pomeni, da je treba veliko delati. Obstaja prisila k storilnosti in pridnosti, obstaja celo hlepenje, da bi bil človek del prave elite. Nekateri ljudje zato delajo dobesedno dan in noč, da bi nekaj dokazali. Saj res, kaj bi radi dokazali? In zlasti: komu?
 
Začetni odgovor na vprašanje je takoj pri roki: v imaginarijih je treba ustvariti imago, podobo. Na primer podobo storilnega človeka, delovnega človeka, pridnega človeka, lepo oblečenega človeka, zdravega človeka, normalnega človeka, človeka, ki je fit … Podobe so vsekakor zelo pomembne in vtisi so tudi pomembni.
 
V tej luči je izjemno zanimivo vztrajanje ljudi, da spoštujejo drugače misleče ljudi, drugačne ljudi, druge ljudi. Tu se rojeva problem, ki me posebej zanima.
 
Kako, zaboga, sploh določijo, kdo je drugačen? Od koga je drugačen? Kdo so ljudje, ki niso drugačni, da bi bili drugi ljudje od njih sploh lahko drugačni? Če obstajajo drugačni ljudje, morajo logično nujno obstajati ljudje, ki niso drugačni. Niso drugačni glede na kaj ali na koga? Kdo je stožer, v odnosu do katerega so drugi ljudje drugačni?
 
Sprejemanje drugačnosti je torej lahko čista logična napaka, lahko pa je tudi cinizem. Človek namreč razmišlja takole: jaz nisem del množice ljudi, ki so drugačni, jih pa sprejemam; sicer ne vem, zakaj jih sprejemam, ampak tako se pač reče, taka je moda. Tak človek je morda zadovoljen, da ni del tiste množice drugačnih, da sam ni drugačen. Kakšen potem je, če ni drugačen, saj je vsak človek drugačen od vsakega drugega človeka; dva človeka nista bila nikoli povsem enaka in sploh ne moreta biti. Kako je potemtakem z modo sprejemanja drugače mislečih in drugače oblečenih in drugače spolno naravnanih in sploh drugačnih?
 
Lahko rečem, da je kljub modi slabo, kajti večina ljudi ne zna pojasniti, kako postanejo ljudje drugačni. Rečejo, da so nekateri ljudje drugačni, ne znajo pa pojasniti, kaj jih dela drugačne, zakaj so ravno oni drugačni. Trditi nekaj in pojasniti nekaj pa sta dve zelo različni zadevi.
 
Sedaj pa še resnična zgodba iz vsakdanjega življenja, ki ponazarja, kako nevarno je lahko, če velja človek za drugačnega, čeprav so okoli njega ljudje, ki vsi po vrsti domnevno sprejemajo drugačnost in jo cenijo.
 
Takole mi je govorila kolegica.
 
Živi človek, ki prisega na videz, na image. Torej ni pomembno, kaj se kuha v kotlu, pomembno je, da se kotel sveti navzven. To velja za institucijo, v kateri dela. Kmalu mi je postalo jasno, da ne bo prenesel, da bi kdorkoli ogrozil podobo, ki jo želi ustvariti. To pa je, da je prav on najboljši () vseh časov in kdorkoli bo prišel za njim, bo nesposoben. Institucija, kjer je zaposlen, je moška. Tako ji pravijo. In na tej moški instituciji je ženska predvsem fetiš, sužnja, mati ... Ni pomembno, koliko je sposobna in koliko dejansko je strokovna pri delu, pomembno je, da je kompatibilna v pogledu naštetih fantazem. Kar pomeni, da je pomembno zlasti to, da je fejst baba. Prosim te za analizo zapisanega. Kaj vidi analitik?
 
Analitik vidi zlasti tole.
 
Pomembno je, da človek dovolj hitro spozna, katere fantazme prevladujejo v okolju, v katerem se giblje. Potem ima na voljo dve možnosti. Prva je, da svoje fantazme ali imaginarne scenarije prilagodi prevladujočim, druga je, da prav te hladno analizira in da se ne odreče svoji želji, kot bi rekel Lacan. V drugem primeru tvega osamljenost, izključevanje in mobing ali bullying, ko trči na one, ki so hierarhično zgoraj. Nima veliko možnosti, da preživi, zato ima še eno možnost: da preprosto odkoraka drugam. Tam ne bo nič bolje, ker so imaginarni scenariji povsod. Če je dovolj star, skuša zdržati do upokojitve, če je mlad, si mora nujno poiskati zaveznike, če noče tvegati depresije in še česa hujšega. Ni čudno, da število ljudi na antidepresivih narašča iz dneva v dan.
 
Ključna razsežnost sodobnih imaginarijev je seveda veselite se, vse raste. Podobe bodo še naprej izjemno pomembne, vtisi tudi, veliko bo lučk, čudolandij in drugih bizarnosti bo vse več.