Ena sama velika srečna butalska družina

Lotil sem se nove knjige, ki med drugim razgrajuje tudi sodobni demokratični mit. Avtor knjige, Michael Starks, ga imenuje The One Big Happy Family Delusion; knjiga nosi naslov Suicide by Democracy. In čisto naključje je, da sem jo začel brati ravno na dan, ko se v Sloveniji odločijo, da bodo uvažali premog, mislim da okoli tisoč ton dnevno, in ga kajpak kurili. Kak neotesan človek bi robato pripomnil, da se je nekaterim ljudem očitno zmešalo in da živimo v Butalah. Jaz pa nadaljujem.  

Kljub vsemu obstaja (ontološka) možnost novega. V povsem totalitarnem svetu, v svetu, ki je domnevno absolutno zaprt sam vase in nadzorovan do zanje podrobnosti z neskončnim številom kamer in drugih naprav, na Kitajskem na primer jih bodo imeli kmalu nameščenih pol milijarde, še vedno obstaja možnost novega. Noben diktator, noben absolutistični vladar, nobena totalna vlada namreč ne more nadzorovati ontologije in njene kontingentnosti, nedoločenosti oziroma odprtosti sveta. Obstaja ontološka razlika, kot bi rekel Heidegger, ki je kratko malo ni mogoče nadzorovati, saj je ni mogoče niti določiti.
 
Tako je temeljno filozofsko in humanistično spoznanje, s katerim sem se soočil že pred leti. Še danes sem vesel, da se je to sicer kontingentno dejanje zgodilo in spremenilo moje življenje. Spremenilo ga je tako, da mi je popolnoma jasno, kaj pomeni živeti v iluziji, da se svet nenehno spreminja na bolje, in kako nevarna je taka iluzija. Obenem razumem, da je nekaj samomorilnega na tem, da se v Sloveniji mirno odločijo, da bodo pokurili še več premoga, kot ga že pokurijo, in se pri tem obnašajo, kot da podnebnih sprememb, ki jih sicer pospešuje človeštvo natanko s kurjenjem fosilnih goriv, sploh ni.
 
Potem so se vsula vprašanja. Kako je možna razlika med ljudmi? Kaj je stožer, fiksna točka za določanje identitete, če pa se zdi, da je vse relativno? Kako je možno avtonomno delovanje? Foucault je bil na dobri poti, ko je pokazal, da vsaka oblast nujno proizvaja odpor. Ni pa odgovoril na vprašanje, kako se ljudje upirajo, na kaj se pri tem opirajo? Kaj je torej vir privilegija, ki se imenuje moj odpor? Različni avtorji, Foucault, Althusser, Lacan, Deleuze, Derrida in drugi, so vpeljali nov izraz – subjekt. Vpeljana so bila tudi nova vprašanja. Kako se subjekt pojavi, kako vznikne? Kako začne podpirati novo verigo dejanj, o kateri govori Badiou?
 
Subjekt je zvest posledicam dogodka, srečanju z dogodkom, ki prekine prejšnjo verigo vsakdanjega delovanja, je bil njegov odgovor. Nastane z odločitvijo za dogodek in za raziskovanje posledic dogodka. Zaradi tega se tudi spremeni. Proces imenujemo subjektivacija.
 
Nekaj se torej lahko zgodi. Kar pojavi se. To imenujemo kontingentno dejanje oziroma dogodek. Ni ga mogoče napovedati, je pa absolutno mogoč.
 
Dogodek spremeni človekov odnos do sveta; če mu je zvest, sicer ne. Obstaja torej (ontološka) možnost dogodkov in srečevanj, obstaja možnost spreminjanja, ki ne pomeni več istega.
 
Nadaljevanje je bilo zahtevno. Vsakdanjega življenja ne prekine posameznik, ki bi imel v sebi nekakšno skrivnostno svobodno voljo, ki bi mu omogočala, da to tudi stori. Vse skupaj prekine dogodek, ne subjekt. Ta je šele posledica, ni izvir in ni vzrok. V človeku tudi ne obstaja skrivna svobodna volja, ta je povsem odveč in je nepotrebna, če obstaja kontingenca.
 
Kako se torej novo pojavi? Dogodki se preprosto zgodijo sami od sebe, ker se lahko zgodijo. Ko se človek, ki jih ne more izsiliti, odloči zanje, ko postane subjekt ali podložnik dogodka, ustvarja nove situacije, ki niso del obstoječega.
 
Obstoječe je vselej inherentno nestabilno. Dodatno kurjenje premoga v Šoštanju pomeni več ogljikovega dioksida v zraku. Pomeni tudi več segrevanja in pomeni pospešeno taljenje ledu. Arktični ocean je v tem trenutku pokrit z zgodovinsko malo ledu, toda še vedno srečujem visoko izobražene ljudi, ki mi zatrjujejo, da obstajajo tudi ljudje, ki dvomijo v podnebne spremembe. Nisem obupal.