Emancipatorične socialistične sile za pet točk

Poročila znanstvenikov o podnebnih spremembah in šestem velikem izumiranju vsega živega na tem planetu imajo absolutno jasen skupni imenovalec, ki ni niti za dlako drugačen od skupnega imenovalca Komunističnega manifesta, ki sta ga spisala Marx in Engels pred skoraj dvema stoletjema, Socialističnega manifesta, pod katerega je podpisan Bhaskar Sunkara (2019), ali knjige z naslovom The Old Is Dying and the New Cannot Be Born, ki jo je pred kratkim spisala Nancy Fraser, izšla pa je aprila 2019. In kakšen je skupni imenovalec? Emancipatorične socialistične sile.

Scenarij je torej tako jasen, da bolj jasen ne more biti. Naj ga povzamem. In naj se za trenutek omejim na poročila znanstvenikov o podnebnih spremembah in šestem izumiranju.
 
Obstaja pet točk, ki jih velja izpostaviti kot skupni imenovalec. Svet se zaradi njih lahko spremeni, če se ljudje odločijo, da jih resno pretresejo, premislijo in živijo. Lahko se seveda tudi ne spremeni, če se odločijo drugače in vztrajajo pri starem, pri tem, na kar so sicer navajeni, na več istega torej.
 
Transformativne spremembe. Ne drobne spremembe, ampak velike, obsežne. Zajeti morajo vse oblike delovanja vlad in oblasti, kar jih poznamo, saj danes niti ena od njih ni v celoti predana obče dobremu, da ne govorim o družbeni pravičnosti in njenem univerzalnem statusu. Potrebujemo nove ideje o sami naravi učinkovitega vladanja in reguliranja življenja.
 
Orjaška vlaganja v naravne habitate in čisto energijo. Zopet ne mislim na drobne spremembe, ki že tako ali tako počasi nastajajo in so možne zaradi odstopanj korporacij od utrjenega načina delovanja, k čemur jih sili konkurenca, ampak mislim na velike, hitre in celovite spremembe. Meni je čisto vseeno, ali se temu reče revolucija ali pikapolonica, izraz v tem primeru dejansko ni pomemben.
 
Spremenjeni načini delovanja na videz svobodnih trgov. Ki to nikoli niso bili in tudi danes niso. Spremembe pomenijo tako preoblikovanje trgov in same proizvodnje dobrin, da je vse skupaj zares namenjeno zadovoljevanju potreb ljudi, ne pa kopičenju dobičkov.
 
Velikanska vlaganja v znanost, umetnost, filozofijo in tehnologije. Komentar te točke ni niti potreben, kajti za vsako razumno bitje na tem svetu bi morale biti naštete dejavnosti daleč najpomembnejše človeške dejavnosti, saj ustvarjajo tudi novo vednost, ki vodi k pravičnejšim načinom skupnega življenja.
 
Spremenjeni načini življenja posameznikov. Zlasti velja izpostaviti bistveno zmanjšano uživanje mesa in dramatično zmanjšanje potrošništva oziroma kopičenja materialnih dobrin.
 
Prihodnost človeštva je v orisani perspektivi mnogo bolj duhovna in poduhovljena, če si lahko sposodim ta zlizani izraz, kajti ljudje preprosto ne morejo doseči duhovnega zadovoljstva, osebne izpopolnitve ali celo sreče s kopičenjem materialnih dobrin in denarja – to lekcijo smo menda že usvojili. Še manj je tako kopičenje trajnostni način preživetja.
 
Točke so torej zapisane in so jasne. Vse drugo je odvisno od zmožnosti človeških bitij za kolektivno odločanje – na primer zanje.
 
In obstaja še druga množica argumentov v zagovor skupnega odločanja za skupno prihodnost. Že nekaj časa je namreč jasno, da je življenje v sodobnih družbah vse bolj napolnjeno ne le z materialnimi dobrinami, ampak tudi z osamljenostjo ljudi, s tesnobami in z depresivnostjo, z vsem tem, kar jedrnato izražajo in predstavljajo filmi in nadaljevanke o zombijih.
 
Johann Hari je pred kratkim spisal knjigo, ki je izšla pri založbi Bloomsbury, njen naslov pa je Lost Connections: Uncovering the Real Causes of Depression – and the Unexpected Solutions. Naj kar takoj povem, da avtorjeva rešitev za depresijo niso tablete.
 
Številni ljudje sicer jedo tablete proti depresiji, a so še vedno depresivni, zato jih jedo več in več in potem minejo leta, depresija pa se ne zmanjša, kaj šele, da bi izginila. To ne velja za čisto vse ljudje, kajpak, za večino pač – tako kažejo študije, narejene na velikih vzorcih.
 
Večina dejavnikov, ki povzročajo depresijo, namreč ni biološke narave. Nekateri dejavniki so biološki, seveda, večina pač ne.
 
Tu pride do polnega izraza stavek, ki ga že dolga leta poslušam znova in znova. Prihaja iz ust najrazličnejših ljudi, ki sem jih doslej srečal in jih še srečujem, pa naj bodo revni ali bogati, izobraženi ali ne, moški ali ženske, otroci ali starci. Na moje preprosto vprašanje, zakaj se želijo pogovarjati ravno z menoj, je odgovor vedno povsem enak: ker nimam nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjal.
 
Ljudje rečejo, da nimajo nikogar natanko zato, ker ga zares nimajo. Imajo ljudi okoli sebe, seveda, s katerimi lahko čvekajo ter si izmenjujejo informacije, fotke in vse drugo, a vse to ni nič od pogovora. Ljudje sicer ne bodo čudežno nehali biti depresivni, če bi se nenadoma začeli pogovarjati, spremembe v načinu življenja pa bi bile lahko opazne in zares dobre.