Elitni razred, krivci in vsi drugi

Pohod centov (March of Dimes). Redki vedo, kaj je to. Ameriški predsednik Roosevelt, ki so mu sicer diagnosticirali otroško paralizo, bolj verjetno pa je, da je imel Guillain-Barréjev sindrom, je v izjemno težkih časih, pisalo se je leto 1938, pozival Američane in Američanke, naj vsakdo daruje 10 centov za raziskave, s katerimi bi odkrili cepivo zoper otroško paralizo. Nasprotniki so ga obtoževali, da se oklepa oblasti, in morda so imeli delno prav. A dejstvo ostaja: s samo desetimi centi, ki so jih darovali ameriški državljani in državljanke, so pomembno prispevali k izkoreninjenju otroške paralize. Si kdo predstavlja, da bi slovenska politična elita v letu 2021 namesto nenehnega prerekanja, kdo je za kaj kriv, kdo je na pravi strani in kdo ni, spodbudila kaj podobnega? Ne, seveda ne. A če bi bili pripravljeni na resen pogovor, bi bilo vse mogoče, kot je nekoč rekel Mandela.

Politična elita se namreč strinja: kriv je vselej nekdo drugi. Iskanje krivcev je zato pomembno. Pripisovanje krivde drugim ljudem je tudi sicer pogosto početje med ljudmi. Tako so vzgojeni in nadjaz, ta čudaška instanca, kot jo je imenoval Freud, greni življenje številnim.
 
Iskanje krivca je na videz razumno početje, vendar v resnici ni. Je predvsem obremenjevanje drugega človeka in sporočanje, da ni dovolj dober, da ni dovolj kompetenten, sposoben, inteligenten in  vreden. Nadjaz uničuje zlasti človekovo substanco, vrednost, ki je a priori. Vsak človek je namreč vreden že zato, ker je. Ker je človek, živo bitje, unikatno, neponovljivo. To je zelo preprosto univerzalno spoznanje.
 
Toda za nadjaz to ni pomembno. Njegova neracionalnost je skoraj neuničljiva, čeprav je – neracionalnost. Torej ne zasluži, da bi ga poslušali. Ego ali jaz pa vendarle ne more kar zamahniti z roko in reči, da ga ne bo poslušal več. Preprosto ne more. Je nemočen. Podreja se in vselej je že podrejen. Podrejen je od malega.
 
In politični razred ni nič boljši. Sestavljajo ga namreč natanko enaki ljudje, podrejeni lastnemu nadjazu. Zato iščejo krivce. Vedno znova jih iščejo in vedno znova jih tudi najdejo. Krivca namreč ni težko najti. Ker je nadjaz neracionalen, je kriv kdorkoli, kdor pač pride mimo ali je ravno v tistem trenutku na pravem kraju. Krivca torej kar določiš, zaznamuješ, stigmatiziraš. Enostavno rečeš, da je nekdo kriv. Kajti vselej je vsak človek lahko kriv, ker nihče ni popoln. Vrednost človeka je zato izjemno dragocena, sočasno pa neverjetno krhka in jo je težko potrjevati. Razen če človek ni obremenjen z nadjazom, potem so zadeve izjemno preproste in je vse mogoče.
 
Elitni razred sestavljajo ljudje, ki v glavnem nimajo moralnega kompasa. Nimajo ga, morda so ga nekoč imeli, ni pa nujno, ker jih moč položaja, na katerem se znajdejo, sesuje kot človeška bitja. Postanejo vloge, politične vloge, zaznamovane z denarjem, močjo, s statusom, z vplivom, s sprenevedanjem, tribalizmom in konformizmom.  
 
Berem knjigo: Intentions In Great Power Politics: Uncertainty And The Roots Of Conflict (Sebastian Rosato, Yale University Press, 2021). Avtorjeva temeljna, izhodiščna ideja je stara: Države, ki si zaupajo, lahko živijo v miru; tiste, ki druga drugi ne zaupajo, so obsojene na tekmovanje za orožje in zaveznike, lahko pa se celo podajo v vojno. Sklep je na dlani: v prihodnosti ne bo dosti drugače. Le zakaj bi bilo?
 
Prihodnost politike velikih sil bo verjetno podobna njeni mračni preteklosti. Tudi z nadjazom ne bo drugače: ljudje, podrejeni nadjazu, bodo še vedno vneto iskali krivce, ki so kajpak vselej – drugi.
 
Redki ljudje, neobremenjeni z nadjazom, pa bodo še naprej pisali zgodovino, ker se bodo vedno znova upirali neracionalnosti.