Elita za ponižnost in skromnost

​Prispevek ima naslov Davos’s elite will need to do some soul-searching in a world falling apart (Larry Elliott, The Guardian, 15. januar 2023). V oči bijeta dva sestavljena izraza: soul-searching; a world falling apart. Prvi bi iskreno zanimal Freuda, drugi Marxa. Poglejmo, kaj bi moža rekla o obeh izrazih.

Freud bi najprej rekel, da najbogatejši vplivneži sveta, ki se srečajo vsako leto v švicarskem Davosu, nimajo kakega resnega interesa za preiskovanje duše. Če bi ga imeli, bi že zdavnaj ugotovili, da je duša ljudi že precej časa, najmanj eno generacijo, močno zaskrbljena zaradi številnih zadev, ki delujejo kot simptomi kapitalističnega delovanja, to pa bi pomenilo, da bi o tem tudi spregovorili – na primer v Davosu.
 
A za simptome je treba imeti veliko analitičnega znanja, ki pa ga preprosto nimajo. Humanistika jih ne zanima, še najmanj jih zanima psihoanaliza. Zanjo ne marajo celo številni, ki se sicer za silo izrekajo za humanistično misel, medtem ko elito mnogo bolj zanimajo menedžerske veščine oziroma kompetence.
 
Analiziranje simptomov, njihovo dešifriranje, je zahtevno miselno delo. Na teh straneh se tako že nekaj časa lotevam zlasti prevladujočega obrambnega delovanja, sem sodijo zanikanje, intelektualiziranje in magično razmišljanje, in sodobnega nadjazovskega imperativa, ki nalaga ljudem uživanje. V Davosu ni mogoče slišati nobene podobne analize in tudi letos je ne bo.
 
Marx bi k zapisanemu dodal, da elita ne more narediti nobene resne analize delovanja kapitalističnega sistema, čeprav ta razpada. Ne more ugotoviti, kako sproža nove in nove krize, zakaj nastajajo in kako se resno lotiti drugačnega sistema skupnega življenja, ki ga svet nujno potrebuje, saj so sveto prepričani, da je možen en sam sistem in da z njim v temelju ni nič narobe.
 
Avtor prispevka na koncu uporabi še en izraz, ki ga velja izpostaviti: humility. Beseda pomeni ponižnost, tudi skromnost. A tudi v tem primeru ne moremo priti prav daleč.
 
Ljudje na oblasti, vplivni ljudje namreč ne morejo postati skromni in ponižni, saj bi to pomenilo izstop iz igre, ki pa jo ljubijo bolj kakor sebe; skromna in ponižna elita je leseno železo. Sebe imajo za gospodarje vesolja, ki se ne bodo nikoli lotili družbenih krivic in družbene neenakosti, ker oboje krepi njihove družbene položaje ter jim omogoča kopičenje premoženja.
​
Elita torej ne more sestopiti z vrha družbenih lestvic, celo če bi hotela. Kratko malo ne more, ker nima tovrstnega interesa, polege tega pa velja še nekaj – oni spodaj jim sestopa ne bi dovolili. Hočejo jih imeti nad seboj, kot želi nevrotik nadjaz, da nezavedno uživa v občutkih krivde.
 
Kar se nam zdi v enem svetu nujno in neizbežno, v nekem drugem sploh ne obstaja ter nima nobenega smisla in pomena.