Ego, znanost in značaj Slovencev

V zraku je že nekaj časa neodgovorjeno vprašanje, zakaj se ljudje ne cepijo v dovolj velikem številu, zakaj ne sledijo tem, ki jih pozivajo k cepljenju v imenu znanosti. V Sloveniji nekateri strokovnjaki končno naredijo te dni salto in ugotovijo, da je vse skupaj povezano z nekakšnim nacionalnim značajem ljudi. Ne izumijo sicer novega izraza, saj je nacionalni značaj že star izraz, kljub temu pa naredijo kolosalno napako. Izraz je namreč zelo nedoločen, metaforičen, pravzaprav ni mogoče dokazati, da se nanaša na empirično stanje, da torej zares obstaja nacionalni značaj Slovencev in Slovenk. Težava je še veliko večja, kar se omenjeni strokovnjaki obenem sklicujejo na znanost in nagovarjajo ljudi, naj zaboga poslušajo znanstvenike in se odpravijo cepit. Zakaj je njihova težava velika in zakaj nikakor ne rešijo problema, ki ga domnevno rešujejo?

Problema ne rešijo zadovoljivo, ker je sklicevanje na znanost lahko tudi velik problem, kajti znanost, na primer o novem koronavirusu, nikakor ni enotna. Daleč od tega, saj sploh ne more biti. Na kaj se torej sklicujejo, ko trdijo, da so znanstveniki dokazali to ali ono?
 
Sklicujejo se na nekaj, kar stoji na trhlih temeljih.
 
Ko sem se pred leti loteval podiplomskega študija ter prebiral dela Popperja in Kuhna, mi je postalo zelo jasno, da ima Kuhn prav, ko zapiše, da znanosti ni mogoče postaviti zgolj na trdne temelje objektivnih dejstev in kriterijev, saj vselej stoji še na drugih temeljih, ki jih imenujejo konsenz znanstvene skupnosti.
 
Normalna znanost, še en izraz, ki ga uporablja Kuhn, pomeni nenehno majhno spreminjanje – ne pomeni revolucionarnega spreminjanja – razlag objektivnih dejstev in novih objektivnih dejstev, ki jih odkrivajo znanstveniki, a ne odkrivajo vsi v istem času enakih dejstev, ker delajo zelo različne raziskave o domnevno istem objektu znanstvenega raziskovanja. To pa nikakor ne pomeni, da je normalna znanost taka, da se nanjo ne moremo dovolj zanesti, nikakor ne.
 
Pomeni pa, da je očitno že realnost narejena tako, da omogoča napredovanje znanosti, to pa pomeni vedno nova dejstva in vedno nove razlage novih dejstev. In znanstvena skupnost ni vas, v kateri vsi mislijo enako niti tedaj, ko domnevno govorijo o istem.
 
V primeru pandemije novega koronavirusa smo tako soočeni ne le z delovanjem normalne znanosti, ki zna podati danes drugačne razlage virusa in njegovega delovanja kot pred letom in pol, saj je medtem napredovala, soočeni pa smo tudi z normalnim odzivanjem ljudi kot racionalnih agensov.
 
Mednje sodijo tudi politiki in javni govorci, ki delujejo pogosto zmedeno in neusklajeno, tako delovanje pa je za ljudi značilno, tipično. Navadni smrtniki jih poslušajo in si kajpak mislijo svoje. Poleg tega imajo v svojih glavah prepričanja o naravi svobode in svobodnega delovanja, o tem, koliko so pripravljeni biti omejeni in koliko niso.
 
Vsak posameznik ima v sebi instanco, ki jo imenujemo ego. To je nekoliko čudaška instanca, ki se pogosto oklepa svojih prepričanj celo tedaj, ko so dokazano napačna, zgrešena ali celo zanj nevarna. Oklepa se jih dolgo časa. To nima čisto nobene zveze z nacionalnim značajem, ki naj bi bil pri Slovencih in Slovenkah drugačen kot pri Kitajcih in Kitajkah.
 
Znanost je kajpak še vedno najboljši način za razumevanje objektivnih razsežnosti sveta in ego se bo še naprej oklepal prepričanj in verovanj, ki jih ima za svoja. Pozivanje, naj posluša znanstvenike, je kajpak na mestu, le da so tudi znanstveniki ljudje z egom.
 
Da o politikih niti ne govorim. Kdo bo torej koga poslušal ter skušal prilagajati svoje vedenje in delovanje novim spoznanjem ter njihovim razlagam, ki bodo na mizi že jutri?