Ego in subjekt

Filozofiranje se prične z odločitvijo za filozofiranje. To je zelo preprost in resničen stavek. Človek se odloči za filozofijo v svetu, ki je poln sporov in konfliktov, družbene nepravičnosti  in neracionalnosti. Filozofiranje pomeni odpiranje do takega sveta v njem, ne v nekakšnem od sveta odmaknjenem slonokoščenem stolpu, da ima človek mir pred njim.

Končno mi je postalo jasno: filozofija ničesar ne pojasnjuje, ne ustvarja objektivnega znanja o svetu – tega ustvarja znanost. Filozofija ustvarja svet, nov svet, drugačen svet, svet kot izjemo v obstoječem svetu, saj filozof ne more zapustiti tega sveta. Dodaja se svetu, če lahko tako rečem, kot izjema, kot nekaj posebnega, kot nekaj, česar ni mogoče vključiti v svet, da bi bil ena sama organska celota, dodaja se, ker se je odločil za filozofijo, odločil pa se je, ker se je mogoče odločiti in ker je v njem nekaj, kar ga je gnalo k taki odločitvi. To nekaj ne obstaja le znotraj človeka, saj obstaja zlasti znotraj samega sveta, same realnosti. Filozof je zato subjekt, podložnik.
 
Na prvi pogled bi mislili, da je tako vztrajanje dobro, da prispeva k blagostanju ljudi, toda svet je mnogo bolj zapleten, zato so lahko posledice filozofove odločitve tudi zelo drugačne. Pomislite še enkrat na Sokratovo vztrajanje, zaradi katerega ga končno obsodijo in mora umreti; pomislite na Jezusovo vztrajanje, pa na Descartesovo, če Spinoze niti ne omenjam.
 
Vsakdanji zdravi razum zato spontano pravi, naj ne vztrajamo na tak način, naj se raje prilagodimo svetu, naj poskušamo biti normalni in mirni, da bi v miru preživeli svoj vek, da ne bi imeli nepotrebnih težav. Toda, kot rečeno, svet je veliko bolj zapleten, da bi celo tako miroljubni zdravi razum vselej prispeval k dobremu, k blagostanju ljudi in k lepoti sveta.
 
V takem svetu živimo danes. To je svet, v katerem se nenehno kopičijo orjaške količine tega, kar je treba administrirati, kategorizirati, popisati, ovrednotiti, oceniti, tega, kar je podrejeno izkoriščanju delavcev in prevladi ekonomskega žargona. V takem svetu je človeško bitje vse bolj oropano tega, kar dejansko potrjuje življenje, zato je upravičeno reči, da je tak svet nihilističen.
 
Zastopanje razlike ali diference, prav o tem namreč govorim, pomeni ponudbo nečesa novega v obstoječem, toda nikjer ni zapisano, da obstoječe hoče kaj zares novega. Spor je tako rekoč nujen in je pravzaprav neizogiben.
 
Novo namreč vztraja, staro pa tudi. Ljudje smo zmožni misliti svet, zmožni smo za razmišljanje in moramo misliti. Vselej že mislimo, razmišljanje pa ima, strogo vzeto, vsaj eno natanko določeno posledico.
 
Ko mislimo, mislimo to, kar je, in to, kar bi lahko bilo. Razmišljanje omogoča razlikam, da obstajajo. Zakaj lahko to rečem?
 
To lahko rečem, ker najprej obstajajo razlike, te pa obstajajo, ker svet ni Celota. Morda je to eno najbolj radikalnih filozofskih spoznanj, pod katerega se je vedno znova podpisal tudi Lacan, ki je bil sicer psihiater.
 
Spoznanje je pomembno za vsako analizo, pomembno pa je tudi za vsakdanja življenja ljudi. Lahko namreč mislimo svet, toda vselej ga bomo mislili na različne načine. In ljudje so slabo opremljeni za prenašanje take različnosti, čeprav se včasih zdi, da je različnost celo v modi.
 
V resnici ni v modi in ljudje pogosto slabo prenašajo različnosti, zato je med njimi veliko sporov, konfliktov in prikritih groženj, celo maščevalnosti in sovraštva. Razlike je namreč težko prenašati, to si moramo priznati, ker je ego vsakega človeka, prav kot imaginarna tvorba, močno zainteresiran za ohranjanje samega sebe, tak interes pa po definiciji ne prenaša različnosti, ker vselej ogrožajo imaginarije, iz katerih je narejen tudi ego.
 
Filozof je človek, ki se odloči v prid razlik ali diferenc, zato je lahko že vnaprej prepričan, da bo imel vedno znova težave, ker ga bodo ljudje skušali ustaviti ali pa vsaj izločiti iz občestva, ker je zanje preprosto prenevaren. Izmislili si bodo različne obtožbe na njegov račun, na primer kvarjenje mladine, zato njegova pot ne bo z rožicami postlana. Lahko sicer postane popularen in celo bogat, če zapakira svoje razmišljanje v všečne pakete, toda s tem je že prenehal biti filozof.
 
Filozof je namreč subjekt – ta izraz potrebujemo, ker ni jaz ali ego, ki je imaginarne narave –, ta pa zastopa razlike ali diference. Taka je njegova dolžnost in njeno izpolnjevanje ni iz reda všečnega.
 
Njegova dolžnost je vztrajati v tem, kar sledi dogodku. Ta vselej odpira prostor za nekaj novega in filozofova naloga je, da misli to novo, minimalno razliko do starega. Vztraja v razliki in razglaša, da se je zgodilo nekaj novega, da se dogaja nekaj novega. Uveljavlja razliko, razmišlja o njej in vztraja pri takem razmišljanju. To je tako rekoč vse, kar dela.
 
S tem oblikuje kraj, ustvarja poseben, zelo poseben kraj. Ustvarjanje takega prostora omogoča filozofu vztrajati, da obstajajo diference in da je to dobro. Dobro je zato, ker odpira, kar je zaprto, kar je domnevo zaprto, kar zapira. Odpira večnosti, univerzalnosti in neskončnosti. Vedno znova, kajpada.