Egalitarnost estetske izkušnje

Včeraj sem si ogledal film Joker (Todd Phillips, 2019). Njegova izhodiščna ideja je tale: zavrnitev hierarhij, ki sicer navadno organizirajo človeško spontano zaznavanje in razumevanje sveta. In zakaj bi jih zavračali? Ker podpirajo vse druge hierarhije, ki omogočajo izkoriščanje ljudi, neenakosti in nepravičnosti. Joker je prav zato izjemen, zelo prepričljiv preplet posameznikove bridke usode s kaotičnim družbenim dogajanjem, ki doseže vrhunec v čisti destrukciji brez vsakega smisla, spraševanje ali je res ves svet vse bolj nor ali se mi samo zdi, nenehno propadanje tega, kar je najbolj vredno v medčloveških odnosih, oris ljudi, ki v surovem svetu vse bolj potrebujejo bližino drugega, a te preprosto ni najti, prikaz življenja s tiste plati, ki terja sočutje, empatičnost in medsebojno naklonjenost, namesto vsega tega pa dobivajo ljudje cenzurirane in povsem bebave zabavne oddaje, poplavo nesmiselnih oglasov, nenehno nagovarjanje, naj uspejo za vsako ceno, politični žargon in prazne besede, zaradi katerih je že sicer prazno življenje še bolj votlo.

Film je umetnost, kar pomeni, da določa področje posebnih izkušenj, za katere Rancière večkrat reče in zapiše, da niso podrejene istim pravilom in hierarhijam kot druge človekove izkušnje. Filma kot umetnosti zato ne smemo primerjati z vsakdanjimi izkušnjami, ampak ga moramo razumeti kot poskus revolucije, ki ne pomeni prevzema oblasti, temveč pomeni nove oblike življenja, nove načine zaznavanja in razumevanja, vedenja in delovanja.
 
Joker je film o hitrem strmoglavljenju vrednot in je vpogled v vsakdanje hierarhije, zaradi katerih se nam spontano dozdeva, da izobražene, razsvetljene elite, lastnice bajnega kapitala in premoženja zares znajo upravljati s svetom, a se vsakič znova izkaže, da nad našimi življenji v resnici vlada načelo dobičkonosnosti, surove medsebojne tekmovalnosti in hierarhij, nadrejenosti in podrejenosti. In ko bi se množica lahko oblikovala kot novi subjekt, privrejo na dan le dolgo zadrževani bes, sovraštvo, uničevalna sla in nezmožnost za razmišljanje. Moč usode, kot jo je imenoval Platon, sproži vrsto učinkov in posledic, zato mora Joker na koncu v ustanovo, kjer bo na varnem za zapahi, množica se vrne domov, utrujena in naveličana vsega, brez jasne bodočnosti, demokratični princip pa bo vsaj za nekaj časa zgolj ideja v glavah nekaterih redkih posameznikov.
 
Tu se rojeva psihoanaliza kot teorija subjekta; ne kot teorija jaza ali ega, temveč kot teorija subjektivacije, ki predvideva dogodek. Zelo pomembno je, da je dogodek sočasno rojstvo politike. Ni le rojevanje novega posameznika, ampak je rojevanje nove možnosti za uresničevanje tega, kar imajo lahko ljudje med seboj.

V analitičnem procesu se rojeva subjekt kot človek, ki sebi in drugim ljudem okoli sebe končno pokaže, da nekaj zmore in zna, da nekaj ve, da lahko naredi nekaj novega, da lahko razmišlja na drugačen način, kot je bil navajen doslej in kot so bili navajeni ljudje okoli njega, da se lahko obnaša na drugačen način; rojeva se nova oblika subjektivacije, človek preprosto ni več tak, kakršen je bil. Podobno lahko rečemo za politiko, ki se rojeva z demokracijo, kar pomeni, da začnejo ljudje skrbeti zase in za svoje občestvo na drugačen način od tega, ki sicer prevladuje, ker ljudje in politiki spontano verjamejo, da je politika način upravljanja z občestvom, ki ga najbolj obvladajo – politiki. Ljudje demokratično njim in sebi dokažejo, da to nikakor ni nujno, da obstaja alternativa.  
 
Politiki v resnici ne upravljajo z občestvi, saj ne obstaja kompetenca, ki bi jim to omogočala. Občestvo deluje in živi predvsem zato, ker navadni ljudje vsak dan opravijo ogromno dela, da deluje vse, kar pač mora delovati, da se občestvo ne ustavi.
 
Delajo vsak dan, toda tam je še vedno občutek, ki si ga delijo ljudje z vseh koncev sveta, občutek, da so žrtve delovanja ekonomskih sistemov, za katere skrbijo, in da so izključeni iz kolektivnega odločanja o lastni bodočnosti.