Edina pot

Pot nazaj v stare kolesnice ni edina pot. Kolesnic namreč sploh ni več, izginile so, ne moremo jih več odkriti. Pot v staro normalnost ni normalna, ker se je medtem vzpostavila nova normalnost. Poti nazaj sploh ni, je le iluzija, da obstaja, da je mogoča. Iluzija je sicer privlačna in za nekatere ljudi prijetna, vendar je tudi zavajajoča. Nastaja nova pot – mednarodna solidarnost, ki terja mednarodno organiziranost velikega števila ljudi. In ko rečem velikega števila, mislim na milijone.

Prav imajo ljudje, ki trdijo, da se je vse prevečkrat v zgodovini zgodilo, da so ljudje stali ob strani, ko so se dogajale zgodovinske spremembe. Stali so kot lepe duše in nergali. Kritizirali so te, ki so nosili glavo naprodaj, storili pa niso ničesar.
 
Danes je lahko drugače. Zdaj je priložnost. Zdaj je čas, da se ljudje zbudijo in začnejo gledati okoli sebe z drugačnimi očmi. Če ima besedna zveza kritično mišljenje kakšen smisel, ga ima natanko sedaj. Sedaj je treba kritično misliti, sicer bo prevladalo vpitje, da moramo nazaj v stare kolesnice, kot da nam je bilo v njih dobro.
 
Saj nekaterim je zares bilo dobro, večini pač ne. In apatični ljudje, ki stojijo ob zgodovinski poti, na kateri se dogajajo preobrazbe sveta, ne bi smeli prevladati s svojimi mnenji. Njihova mnenja so namreč neuporabna, nekoristna.
 
Obstajajo vsaj trije dobri argumenti, zakaj je zdaj čas za novo internacionalo.
 
Prvič. Neoliberalna globalizacija je v zadnjih desetletjih več kot prepričljivo dokazala, da ne more in ne želi storiti ničesar za zmanjševanje družbenih razlik med elitami in vsemi drugimi ljudmi.
 
Drugič. Liberalizem zombijev, kot ga upravičeno imenujejo številni avtorji, je svet živih mrtvecev, ker zombiji natanko to tudi so. Zombiji pa niso ustvarjalna bitja, saj ne znajo ničesar drugega kot vedno znova napadati živa bitja – in jih spreminjati v nove zombije. Vse to je kajpak simbol za več istega.
 
Tretjič. Avtoritarna desnica, ki se trenutno na žalost počuti zelo dobro, lahko v kratkem času prevzame popolno oblast, potem pa najbrž ni več rešitve.
 
Pandemija je dokazala, da se lahko ljudje v nekaj kratkih tednih, če jih organizira država, ne svobodni kapitalski trgi, organizirajo, poskrbijo drug za drugega, utrdijo solidarnost na globalni ravni in se začnejo vesti drugače, kot so sicer navajeni, zlasti pa manj razmetavajo z energijo.  
 
Trajnostni razvoj je v luči zapisanega socializem. Preprosto. To je način življenja, ki ne razmetava z energijo, češ da razmetavanje prinaša dobičke, temveč varčuje z njo. Obenem je življenja, ki ga krasi ustvarjalnost velikanskega števila ljudi, ne le peščice. Socializem skrbi za vse ljudi, ne le za elite.   
 
Ključna razsežnost nove internacionale je solidarnost, ki po definiciji ne more biti zaprta v nacionalne meje. Podpira razvoj in progresivnost, ki ni sinonim za kopičenje istega. Med obema je bistvena razlika.
 
Ko bo prepozno, to pa bo takrat, ko bodo mednarodne korporacije močnejše, kot so danes, ker jih bodo podprli z orjaškimi količinami umetno ustvarjenega denarja, bo kajpak povsem neproduktivno ugotavljati, da smo imeli priložnost, pa je nismo zgrabili. Takrat bo geslo dneva zategovanje pasov ter jemanje denarja davkoplačevalcem, napad na plače delavcev bo nekaj naravnega in samoumevnega, koncentriranje kapitala in premoženja v rokah elit pa bo preseglo vse smiselne meje.