Dva svetova in o statusu resnice

Res je, da imam vso pravico do svoje partikularne identitete; o tem ne more biti nobenega resnega dvoma. Vsak človek jo ima. Toda sočasno je res še nekaj drugega. Res je namreč, da imam tudi dolžnost, da jo presegam. Če se to ne zgodi, ima Hitler vso pravico vztrajati pri svoji identiteti, češ da ima pravico do nje. Ima, seveda, toda … Zakaj je ta uvodna misel tako pomembna?

Trenutno se po vsem svetu s svetlobno hitrostjo poglablja prepad med dvema svetovoma. Prvega bi lahko imenovali svet borznih indeksov, delnic in svobodnih trgov, drugega pa svet nezaposlenih delavcev in njihovih družin. Države z večjimi ali manjšimi razlikami skrbijo predvsem za prvi svet, da cveti in se bohoti, medtem ko je drugi ovit v tančico skrbi, tesnobe, tudi groze in črnogledih napovedi glede prihodnosti, saj morajo delavci jesti in si ne morejo odtrgati roke, da bi dali jesti še deci. Samo v ZDA je po zadnjih podatkih v času pandemije izgubilo delo trideset milijonov ljudi, pa se je odpuščanje delavcev šele dobro začelo. Nekateri ekonomisti so že izračunali, da bo do junija tega leta, čez manj kot mesec dni torej, stopnja nezaposlenosti v ZDA narasla na 20 %.
 
Borzni indeksi pa bodo do takrat še nekoliko poskočili. Pomemben je namreč biznis, delavci niso. Iz niča ustvarjeni denar zato roma h korporacijam, za delavce so drobtinice, da ravno ne umrejo. Pomembni so trgi, pomembni so dobički. Pomembne so zgodbe o uspehu, se pravi zgodbe podjetnih poslovnežih, ki svoj biznis prislovično začnejo razvijati v domači delavnici, potem pa se izstrelijo v nebo, med zvezde. Delavci niso zvezde in nikoli ne bodo, zato niso pomembni.
 
Pripovedovati je treba zgodbe o uspehu, poudarjajo, da imajo ljudje zglede in da so motivirani. Onih drugih zgodb nihče ne želi poslušati. So preveč trpke, žalostne in depresivne. Potrebujemo vedrino duha, vesele pripovedi, optimistične napovedi. Zlasti v teh časih.
 
V resnici pa je svet poln pripovedi o dveh svetovih. V enem živi peščica, o njem se ves čas govori. V drugem živi velikanska večina, toda o njem slišimo redko. Blagostanje ljudi je sicer lepo zveneča fraza, toda veliko bolj kakor za blagostanje ljudi se skrbi za blagostanje borz, lastnikov kapitala in njihovih menedžerjev ali upravljavcev. Ko indeksi začnejo padati, so zato v skrbeh. Ko umirajo lačni delavci, indeksi tega ne zabeležijo, ko delajo samomore uničeni kmetje, se poveča samo statistika samomorilcev – nihče ni v skrbeh.
 
Pomembnejša je namreč inflacija, ki jo je treba ohranjati znotraj določenih okvirov. In korporacije, ki so prevelike, da bi padle, je treba nenehno reševati. In jih rešujejo. Nisem še slišal, da bi kdo od onih zgoraj zaskrbljeno pred kamerami vztrajal, da je treba delavce reševati, češ da so preveč pomembni, da bi padli.   
 
Blagostanje države izražajo številke. Če so borzni indeksi stabilni, se zdi, da se povečuje tudi blagostanje ljudi. Nekateri zares uživajo v blagostanju, večina pač ne.
 
Vse večje število nezaposlenih ne bo povečevalo blagostanja države, čeprav borzni indeksi rastejo in bodo rasli še naprej.
 
Kot da bi morali verjeti v pravljice o rasti in borznih indeksih in kot da nas ne bi smelo zanimati konkretno življenje konkretnih ljudi in njihovih bližnjih.  
 
In ko zelo konkretna ženska, Tara Reade, izjavi, da se je zelo konkretni moški, Joe Biden, pred leti obnašal do nje neprimerno, kar pomeni, da jo je spolno nadlegoval, se ta pričakovano ničesar ne spomni in reče, da se kaj takega zagotovo ni zgodilo.
 
Morda se res ni zgodilo in ima gospa moten spomin. In morda se bo prihodnost nenadoma sama od sebe magično spremenila tako, da bo novo vodilo življenja številnih ljudi na tem planetu tisto, ki se neposredno navezuje na besede morebitnega bodočega predsednika ZDA, ki je – Joe Biden.
 
Takole je rekel oni dan. Verjamem, da pomeni biti odgovoren imeti tudi težke pogovore; zlasti tedaj, ko so neprijetni. Ljudje morajo slišati resnico.