Dušan Rutar, nevarni državljan

Državljan Kane je bil nevaren. Nevaren je bil tudi Sokrat. Nevaren je bil Kopernik, nevaren je bil Abelard. Nevaren je bil Jezus. Nevarni so bili številni ljudje: na primer Marx, Gandi, Martin Luther Jr., Mandela … Na tem kraju javno razglašam, da sem tudi sam nevaren državljan. SOVA, Slovenska obveščevalno varnostna služba, naj bi po novem nadzorovala nevarne državljane; pravijo sicer, da jih nadzoruje že sedaj. To so tisti ljudje, ki bi lahko storili kak zločin. Niso ga še storili, lahko pa bi ga. Že videno v filmu. In kaj naj z menoj, ubogo paro?

Vprašanje je, če SOVA sploh ve, da sem nevaren državljan. Še večje vprašanje pa je, če ve, zakaj sem nevaren, če sploh zna misliti mene kot nevarnost. In zakaj sem nevaren?
 
Nevaren sem, ker hočem in znam misliti; zelo preprosto. Vztrajam v razmišljanju, za katerega je značilno, da nujno vodi k boljšemu življenju. Razmišljanje je namreč ponudba novega. In nihče ne more dokazati, da živimo v svetu, ki ga ni treba spreminjati na bolje, ki ne potrebuje novega. Kako potem ločite spreminjanje sveta na bolje od zločinov?
 
Na prvi pogled se zdi, da je tako razlikovanje preprosto. Vnovični premislek pokaže še na nekaj drugega.
 
Je družbena revolucija, ko vzamejo demokratično zadeve v roke navadni državljani, siti izkoriščanja in nasilja od zgoraj, zločin? Je zločin misliti revolucionarne misli, ki vodijo k revolucionarnim dejanjem, ker je človek sit družbenih nepravičnosti?
 
Ideje, s katerimi mislimo, so bile vselej nevarne. Nekateri ljudje, našteti uvodoma, so zato klavrno končali. Ker so mislili, so jih poslali vsaj v ječo, če že ne kar na oni svet. A ni že vsaka ideja tudi nevarna; številne ideje so zgolj puhlice. In ni vsak način razmišljanja nevaren; včasih je celo kritično razmišljanje zgolj moda.
 
Večina idej, ki jih izrekajo politiki, ni nevarnih. In vsakdanja mnenja, do katerih imajo ljudje pravico, niso nevarna. Številni komentarji so zgolj nepomemben dim v vetru.
 
Nevarno je šele, ko človek misli kako dobro idejo, in sicer zares. Ko začne segati onkraj mnenj, vsakdanjih komentarjev, puhlic in spontanih prepričanj. Tako je konkretno razmišljanje, zato ima Hegel prav, ko trdi, da ga zanima zgolj konkretno razmišljanje, ne pa vsakdanje abstraktno, ki je vsepovsod.
 
Primer takega abstraktnega razmišljanja je, ko politiki zatrjujejo, da so za demokracijo, vladavino prava in družbeno pravičnost. To so pravi primeri puhlic, ki ne pomenijo dobesedno nič.
 
Če pa se jih lotite resno, če razmišljate, kakšna je zgodovina vsake posamezne ideje, pridete do revolucionarnih spoznanj. Če se torej ne ustavite prekmalu, kot politiki se, ugotovite, da je že samo rojstvo ideje demokracije v stari Grčiji radikalno ali korenito, da se je ideja rodila kot nekaj novega, kot povsem nov način razmišljanja o moči demosa ali izključenih ljudi, zaradi katere bi morala trepetati vsak vlada. Enako velja za idejo o vladavini prava, ki je dosegla z razsvetljenstvom vrh v obliki spoznanja, da predstavlja pravo vzvod, s katerim si ljudje z znanstvenim načinom razmišljanja pomagajo k zelo konkretnim dokazom, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju, gledano skozi prizmo legalnosti, pa tudi pravičnosti. In ideja družbene pravičnosti je v svetu, v katerem obstajajo orjaške razlike med elito, privilegiranimi ljudmi, med katerimi so tudi politiki, ter vsemi drugimi ljudmi, pomembnejša od vseh drugih idej.
 
Kdor je torej za demokracijo, družbeno pravičnost in vladavino prava ne more biti sočasno za ohranjanje sveta, kakršen je, ker ta ni niti demokratičen, niti družbeno pravičen, niti naddoločen z vladavino prava. 
 
Naddoločen je namreč z logiko kapitala, proizvodnjo dobrin zaradi dobičkov, kopičenjem dobičkov v rokah elite in z vedenjem v smislu kdor se bolje znajde, kar je seveda daleč od vladavine prava. V vsem tem tudi ni ničesar lepega in dobrega, medtem ko resnica takega delovanja zanima le redke.
 
No, mene zanima. Pravkar sem naredil program za ena izmed predavanj, ki jih bom imel v naslednjem šolskem letu. Predaval bom kritično pozitivno psihologijo. Ki ima preproste osnovne koordinate: univerzalna emancipacija ljudi; družbena pravičnost; upor zoper zlorabljanje psihologije za podaljševanje zatiranja ljudi in vztrajanje nepravičnosti. Zanimale me bodo občestvene in družbene spremembe, manj pa me bo zanimala znanstvena nevtralnost.
 
Me prav zanima, če me bo SOVA pri tem nadzorovala. Če me bo, se morda še česa nauči. Na primer: etično dejanje je vselej onkraj vsakokratnega aktualnega razlikovanja med dobrim in zlim, zato vzpostavlja novo situacijo, ki za nazaj spreminja sama merila za razlikovanje med dobrim in zlim.