Duša javnega izobraževanja

Duša javnega izobraževanja ima nekaj značilnosti. O njej govorimo, ko se učenci učijo misliti, biti kreativni in inovativni, ko se učijo raziskovati, ko se ničesar od tega ne bojijo, ko ne mislijo, da je vse skupaj brez veze, ko se ne trudijo učiti na pamet gore podatkov, ko se ne bojijo standardiziranih testov in ocenjevanja in ocen in kritičnih pripomb učiteljev in staršev, češ da bi bili lahko še boljši, da bi lahko imeli še boljše ocene in še več točk, če bi se vsaj malo potrudili.

Težko je razumeti, kako je možno, da bi slovenska država v celoti plačevala programe privatnih ali zasebnih šol; logično bi bilo imenovati jih državne, saj ni jasno, čemu sploh izraz zasebne, če jih plačuje država. A ne želim razmišljati o tem, pač pa o nečem drugem. Že dalj časa namreč spremljam to, kar imenujejo Američani the most important development in US working-class politics in decades. Mislijo na stavkovni val ameriških učiteljev, ki traja že leto in pol. Kaj bi torej radi ameriški učitelji? In kakšna je njihova lekcija vsem drugim učiteljem tega sveta? Je mogoče govoriti kar o globalni lekciji učiteljev?
 
Na zastavljena vprašanja lahko odgovorim z eno samo besedo: opolnomočenje. In kaj pomeni opolnomočenje učiteljev?
 
Opolnomočenje je stara beseda, ki jo uporabljajo že nekaj stoletij. Ima dve osnovni koordinati: spoznavanje resnice aktualnega družbenega dogajanja; izkušnja solidarnosti in povezanosti z drugimi ljudmi. Ali rečeno nekoliko drugače: opolnomočenje med drugim pomeni, da se ljudje nenadoma začnejo živo zanimati za politiko. Ko govorimo o opolnomočenju, ne mislimo torej na enega samega človeka, ki se opolnomoči, mislimo predvsem na družbeno opolnomočenje ljudi kot družbenih bitij.
 
Opolnomočeni ljudje tako nič več ne mislijo, da oni zgoraj že vedo, kako upravljati z družbo. Onih zgoraj naenkrat sploh ni več. Ljudje namreč jemljejo moč v svoje roke in je ne prepuščajo več onim zgoraj.
 
Sedaj pa je na vrsti najpomembnejše. Ameriški učitelji stavkajo zase in za učence. Na kratko: za kakovostno javno šolstvo. Take so njihove besede, zato je prav, da jim verjamemo.
 
Ponuja se zanimiva vzporednica. Kakovostno javno šolstvo med drugim logično nujno pomeni tudi kakovostne vzgojne in izobraževalne programe za mladino. In taki programi naučijo ljudi [kritično] neodvisno misliti. V tem trenutku je tako razmišljanje zelo potrebno in dobrodošlo. Ne le zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi prihajajočih ameriških volitev in tega, kar zagovarja trenutni ameriški politik.
 
Številni Američani so nad njim navdušeni in želijo, da bi bil predsednik še štiri leta. Številni pa niso navdušeni. Delitev je pomembna, morda pa je tudi produktivna.
 
Ali kot je dejal Eric Blanc, avtor knjige Red State Revolt (Verso, 2019): ključna delitev ljudi v ZDA je delitev na te, ki delajo za preživetje, in drobno manjšino milijarderjev, ki imajo velike dobičke od našega dela. Obstaja obsežni in večinoma neizkoriščeni rezervoar podpore za neodvisne politike delavskega razreda v tej državi.
 
Zadeve se končno povezujejo. Kakovostno šolstvo izobražuje mlade, da se ne bojijo učiti se, raziskovati in misliti. Da si upajo glasno povedati oziroma izreči, kar mislijo, in jih pri tem ni strah, da se lahko zmotijo. Boljši učenci so v tej perspektivi tudi boljši ljudje, ljudje, ki se ne bojijo visokih moralnih in etičnih standardov, ljudje, ki jih pravzaprav sprejemajo z obema rokama, zavedajoč se, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljali za ništrc, ki se jim dnevno ponuja na svobodnih trgih, ljudje, ki jim je popolnoma jasno, da je življenje en sam velikanski izziv, sestavljen iz drobnih vsakdanjih izzivov, ki nimajo in ne prenesejo standardiziranih odgovorov na vprašanja, kakršni se ponujajo v šolah, so pa zelo zanimivi, če se jih lotevamo z domišljijo ali jih uzremo iz zornega kota umetnosti, ki je v šolah po navadi na hierarhiji predmetov nekje na dnu, nepomembna, ljudje torej, ki so se naučili uporabljati svoj čas bolj modro, se odločati v vsakdanjem življenju bolj učinkovito in vstopati v medsebojne odnose bolj etično.
 
Ali imamo tako kakovostno šolstvo? Nimamo.
 
Za poletno branje priporočam tole knjigo: Antonio Negri. Books for Burning: Between Civil War and Democracy in 1970s Italy.