Duhovna rast in šola pred šolo

Včeraj zvečer smo šli v kino. Kot v starih dobrih časih. Ogledali smo si izvrstni film. Njegov naslov je Us (Jordan Peele, 2019). V nekem trenutku se družina, starša plus otroka, znajde v grozljivem položaju, saj vsi skupaj spoznajo, da so vsiljivci, s katerimi se soočajo, natanko njihove groteskne kopije, nekaj torej, kar sami nikoli ne bi hoteli postati, obenem pa se ne zavedajo, da tudi ti drugi niso to, kar pač so, zato, ker bi želeli biti. Izvrstna ideja je dobro izhodišče, da se česa naučimo, če o filmu tudi razmišljamo, namesto da ga gledamo zaradi zabave ali dejstva, da je pač sobota zvečer.

Filozofija terja zgodnejše učenje. Tudi učenje otrok, ki se bodo v šoli za 21. stoletje začeli učiti bistveno prej, kot se zdaj, in sicer v družinah. Učili se bodo na primerih iz vsakdanjega življenja, iz znanosti, zgodovine in umetnosti; ne na pamet, seveda. Obogatena učna okolja, v katerih se bodo gibali, to so tudi okolja, v katerih starši ne uživajo alkohola, drog, cigaret, okolja, v katerih nihče ne tepe otrok, jih ne posiljuje in jih ne pošilja pred duhovnike, da bi se spovedovali grehov, so okolja, v katerih se otroci in odrasli učijo misliti. Zanje so pomembne nove izkušnje, kajti cilj učenja je razmišljanje in razmišljanje o razmišljanju; metakognicija ni cilj, ampak je stanje uma. V takih obogatenih učnih okoljih je cilj tudi otrokov razvoj, s katerim je povezano komunalno življenje, skupno življenje v občestvu; mislim na komunizem. Obogatena učna okolja bodo neposredno prepletena z življenjem občestva, to pa bo naddoločeno z obče dobrim.
 
Učitelji takih otrok niso konservativci. Niso reakcionarji. Taki učitelji so kakor pravi filozofi. Predani so in imajo poslanstvo. Naslavljajo se na vse ljudi, na vsakogar, ne zgolj na izbrance, češ da jih drugi ljudje itak ne morejo razumeti. Tak filozof je bil na primer Sokrat. Vseeno mu je bilo, s kom se pogovarja; pogovarjal se je celo s sužnji in dokazal, da znajo misliti, da niso zgolj govoreče orodje.
 
Nobeno presenečenje zato ne bi smelo biti spoznanje, da je duhova rast otrok v obogatenih učnih okoljih zavezana poslanstvu, ki ga imajo njihovi učitelji, za katere mirno rečem, da so otrokovi vzorniki. In njihovo poslanstvo je zavezano političnim držam. Preprosto rečeno: ni mogoča duhovna rast, če človek sprejema, kar prevladuje v svetu, če sprejema oblastna razmerja, kot da so naravna in večna. Človek ne more duhovno rasti, če sprejema obstoječi red, se po možnosti še prilizuje eliti in ji laska, da bi imel še sam kake koristi od tega. Duhovna rast in kopičenje kapitala preprosto ne gresta z roko v roko, pa če so milijarderji še tako radodarni.
Duhovna rast pomeni povečevanje kompleksnosti v razumevanju sveta in odnosih z njim. Pomeni povečevanje možnosti za kreativno reševanje problemov, kreativno razmišljanje in osebnostni razvoj, ki ne prenese konformizma.
 
Potem ni pomembno, koliko je človek star. Nevroznanost celo dokazuje, da se možgani ne starajo, če lahko tako rečem, dokler skrbimo za duhovno rast. Človek zato postaja moder. Inteligenca, ki jo zastopa, na najboljši možni način izraža dinamičnost duhovne rasti in temeljnega principa delovanja možganov, ki je – spreminjanje.
 
Spreminjanje, ki ni več istega, ampak pomeni zlasti radikalni prelom s tem, kar je prevladujoče, dominantno, zlagano, ponarejeno, simulirano. Paradoks duhovne rasti zato pomeni, da človek rade volje nekaj izgublja. Izgublja natanko to, kar je ponarejeno in lažno, izprijeno.
 
Cilj orisanega učenja zato ni le razmišljanje, ampak je razmišljanje o razmišljanju. Pravzaprav to sploh ni cilj, ampak je stanje duha.
 
In najlepše pri tem je, da je tako stanje duha odprto. Duhovna rast je mogoča prav zaradi take odprtosti in pomeni odprtost do odpiranja.