Državljan sveta kot notranja izjema

Potem sta na vrsti Antigona in Kant. Ko sem v mladosti prvič prebiral njegovo Prolegomeno, me je spravljalo na rob pameti razmišljanje o ontološki razliki, ki je nisem razumel, o razliki med svetom, katerega del smo, in nekim drugim svetom, ki je za nas nedosegljiv; kot da obstajata dva svetova. Zlasti me je vznemirjalo filozofovo ugotavljanje, da obstaja razlika v tem svetu, da to ni le razlika med njim in drugim svetom. Kako to misliti?

Leta pozneje sem spoznaval, da je Kantovo razmišljanje o ontološki razliki in enem samem svetu, ne dveh, nenavadno pomembno za moje razmišljanje o naravi hendikepa in zastopanja hendikepiranih ljudi oziroma hendikepa v tem svetu, zlasti pa za vse bolj modno razmišljanje o potrebi po njihovem vključevanju, po inkluziji in inkluzivnosti.
 
Inkluzija otrok s posebnimi potrebami ima nerešljivo težavo. Logično je namreč tole. Če je nekdo izključen iz družbe, če velja za izključenega, ni tak po božji volji, zaradi delovanja kozmičnih energij ali zaradi zarote zlobnih kapitalistov. Izključen je zaradi delovanja mehanizmov, ki se ne bodo čisto nič spremenili, če se izključeni ljudje odločijo, da imajo vsega skupaj dovolj in da hočejo biti od danes zvečer naprej vključeni. Ne bo pomagalo niti zaklinjanje vključevanja, niti širjenje zavesti družbe, kot jo narobe imenujejo, niti prepričevanje, da je bilo izključevanja dovolj in da je čas za vključevanje. Zares produktivna je šele neka druga drža.
 
Problem je namreč tale. Izključeni ljudje so navzoči, tukaj so, povsod okoli nas so. Torej so vključeni prav kot izključeni. Vselej so že vključeni, zato je zatrjevanje, da jih je treba vključiti, nekako odveč in nepotrebno.
 
Zares produktivno razmišljanje o vključevanju je namreč potrjevanje, afirmiranje novih možnosti [skupnega življenja, medsebojnih odnosov] znotraj obstoječega sveta. Ne torej revolucija, ne vključevanje v obstoječi svet, temveč vztrajanje v vključenosti-za-drugi svet znotraj njega.
 
Ne mislim le na hendikepirane ljudi ali ljudi s posebnimi potrebami, ki naj bi se priključili vsem drugim, ki so že vključeni, ampak mislim, radikalneje, na nove možnosti skupnega življenja čisto vseh ljudi.
 
Tako [univerzalno] potrjevanje nikoli ni daleč od tega, česar so obtožili Sokrata, ko so zatrjevali, da kvari mladino. V nekem korenitem smislu so imeli namreč prav.
 
Mladino je treba kvariti čim bolj, se danes odziva Badiou. In natančno določi samo naravo takega kvarjenja.
 
Ko Sokrat kvari mladino, dela nekaj zelo natančno določljivega. Naj povzamem, kar ponavlja vedno znova Alain Badiou: imate nove izkušnje ljubezni, umetnosti, znanosti in politike; pravim vam, sledite resničnemu življenju, iščite poti, ustvarjajte jih, bodite pozorni na majhne dogodke, recite da [življenju].
 
S takim odnosom do [družbenega] življenja ljudje odpirajo samo življenje, se odpirajo življenju, vztrajajo v odprtosti samega življenja, kar je že revolucija. Zaradi vsega tega zares ni pomembno, kaj je splošno sprejeto in kaj prevladuje v občestvu. V prejšnjem stoletju je bil v Nemčiji v določenem obdobju splošno navzoč nacizem, ki je prevladoval nad vsakdanjim življenjem, pa to še ni pomenilo, da mu je treba reči da.
 
Reči življenju da pomeni kvariti mladino, to pa pomeni vztrajati v svetu kot notranja razlika, kot notranja izjema, ki se ravno ne pusti normalizirati in vključiti. To je izjema, ki jo danes spremlja novo razmišljanje.
 
Da morda sploh ni treba biti zvest kopičenju dobičkov, povečevanju dobičkonosnosti, ohranjanju družbenih hierarhij, razkošnega življenja elit, da morda ni treba biti zvest trgom, ki da bodo poskrbeli za vse, da je morda pomembnejše od vsega tega, da je človek zvest resnici, univerzalnemu, idejam egalitarnosti in družbene pravičnosti.
 
Reči da torej pomeni tudi odrekanje življenju v svojem malem svetu, takih svetov je lahko neskončno veliko, pomeni vstopati v svet in biti to, kar imenuje Badiou, državljan sveta.
 
Državljan sveta ima poseben status v vsakem konkretnem, omejenem, končnem svetu. O njem je veliko razmišljal tudi Kant. Sledeč njegovemu razmišljanju lahko rečem, da ga ni lahko razumeti, čeprav je sorazmerno preprost.
 
Kant vztraja, da je svet, kot ga doživljamo in razumemo ljudje, vse, kar imamo na voljo, obenem pa prav tako vztraja, da to vendarle ni čisto vse. Obstaja še nekaj, kar imenuje stvar na sebi (das Ding an sich). Ta je za človeka nedosegljiva.
 
Pa vendar. V tem svetu je odsotna na prav poseben način. Navzoča je kot odsotnost, kar pomeni, da je neločljiva od tega sveta. Torej je navzoča kot odsotnost, obenem pa je presežek, je nekaj več v tem svetu kot svet sam.  
 
Najlepše pri tem pa je, da človeško bitje lahko zastopa ta presežek, ki je navzočnost nečesa odsotnega in nemogočega, nedosegljivega, v konkretnem svetu – takrat kot singularnost zastopa univerzalno.
 
Potem zgolj vztraja v taki drži in ga žargon o vključevanju domnevno izključenih preprosto ne zanima [več].
 
Taka je Antigona. Ki dobesedno naredi luknjo v realnosti. In njena želja, češ da je treba pokopati Polinejka, ni posledica nevrotične motnje ali možganske okvare in ni iluzija zavesti mladostnice, temveč je nekaj univerzalnega, pri čemer je treba absolutno vztrajati.