Drvenje v prepad

Ameriški sociolog Richard Sennett v današnji številki časnika The Guardian natančno izriše obrise aktualnega družbenega dogajanja v ZDA in pokaže, kaj pomeni baza ljudi, ki močno navijajo na Trumpa in si želijo, da bi vnovič postal njihov predsednik. Njegova analiza pa ni pomembna le za razumevanje ameriških ljudi in njihove želje, da bi močni predsednik predsedoval še naprej, temveč je pomembna tudi za razumevanje same želje po moči, ki je nimata le Trump in Janša, saj jo imajo številni ljudje, kot so na primer Putin, ljudje v vrhu Centralnega komiteja Komunistične partije Kitajske, pa Kim Džong Un, Bolsonaro, Orbán, Erdoĝan idr. Kaj se torej dogaja in kaj se bo verjetno dogajalo v bližnji prihodnosti?

Sennett najprej izpostavi jezo ljudi, ki sega daleč nazaj, in sicer nekaj desetletij; torej ni od včeraj, kar je izjemno pomembno. To je jeza kakih 30 % Američanov, kar je zares veliko ljudi, saj imajo ZDA več kot tristo milijonov prebivalcev. Zanje pa ni značilna le jeza, ker ostajajo zadaj in ne napredujejo, kot jim je bilo obljubljeno, značilnosti so tudi prepričanost v lastno čistost, nostalgična zaverovanost v organsko, pristno življenje ter barva kože. Značilnosti prepoznavamo tudi drugje po svetu, kjer ljudje verjamejo v lastno klenost, pristnost in moralno vrednost, za druge ljudi pa hitro najdejo izraze, kakršen je impure bodies, nečista telesa. Ta vselej pripadajo tujcem, migrantom, bolnim ljudem, kot so pripadniki skupnosti LGBT+, vsem tistim ljudem, ki pač niso dovolj naši, da bi živeli skupaj z njimi.
 
Sennett ve, kako pomembna je za take ljudi tudi preprosta psihološka zakonitost, da se bolje počutijo, če so drugi ljudje manjvredni in jih je mogoče označiti kot manj čiste. Jeza ljudi, povezana s tem mehanizmom, je kot gorivo za trajno občutenje frustriranosti in prepričanje, da bi lahko uspeli v življenju, če ne bi bilo nečistih teles v obliki tujcev, ki jih pri tem ovirajo.
 
Pristni domačini so namreč ljudje, ki trdo delajo, so pošteni, pogosto hodijo v cerkev. Verjamejo v družino in Boga, imajo občutek, da gre v družbi že dolgo nekaj narobe, da bi bilo treba nekaj narediti oziroma spremeniti, a ne vedo čisto natančno, kaj naj bi to bilo, zato se obračajo k močnemu ljubljenemu voditelju, prepričani, da on ve.
 
Močni voditelj se rade volje pretvarja, da zares ve, toda celo njegovi privrženci sčasom spoznavajo, da v resnici nima pojma, da se pretvarja, da njihova življenja zaradi njega niso dosti boljša, da je še vedno nekaj narobe in da še vedno ne vedo, kaj naj bi to bilo.
 
Natanko zato si še naprej želijo močnega voditelja. Če ne zmaga na volitvah, lahko vsa njihova jeza, zmotna prepričanja, občutek frustriranosti in prepričanost v lastno avtentičnost podprejo ekstremne oblike vedenja in delovanja.
 
Ko je v Nemčiji postal kancler Hitler, se je močni voditelj pojavil kot odrešenik, vsa destruktivna prepričanja in jeza in občutek ogroženosti ljudi, nikakor vseh, a saj ni treba, da so vsi, pa so se usmerila k Judom. Če ne bi zmagal, nihče ne ve, kaj bi se zgodilo.
 
A kar je destruktivnega, se nujno nekam usmeri. Redki so voditelji, ki znajo in zmorejo preusmeriti silna pričakovanja ljudi v povečevanje obče dobrega, ne da bi moral za to kdo trpeti in plačevati za domnevne ali pa čisti izmišljene grehe.