Družbeni eksperiment

These are strange times, mi je včeraj zvečer napisal Maurice, prijatelj z Nizozemske. Absolutno se strinjam. Živim kot menih v svoji celici, ne grem niti iz hiše, raste mi brada, iz nekega razloga ji pustim, naj raste. In razmišljam o teh nenavadnih časih, veliko.

Ljudje velikokrat spontano rečejo, da se nečesa ne da narediti, da nekaj ni mogoče, da je zgolj nesmiselna utopija, neuresničljiva ideja ali naivna vizija – na primer komunizem. Potem pa udari smrtonosni virus in številne prej nemogoče zadeve so v hipu povsem mogoče, izvedljive, zelo koristne, uporabne in ljudem v veselje. Ko so ljudje prisiljeni nekaj narediti, se včasih izkaže, da bi isto lahko počeli že prej, če bi znali preseči svoje obrambne strategije, na primer zanikanje realnosti, nagnjenost k lenobi in težjo k ugodju, zanašanje na intuicije, zgrešene predstave o naravi in prepričanje, da bo že Bog kaj naredil namesto njih.
 
Filozofsko in psihoanalitično razmišljanje je tu na mestu. Pomaga nam namreč razumeti to, kar bo vse bolj pomembno, če bomo hoteli preživeti ne le koronavirus, ampak predvsem mnogo hujše podnebne katastrofe. Na kaj mislim?
 
Mislim na drobno spoznanje z velikanskimi posledicami. To je spoznanje o naravi človekove želje. Takole gre.
 
Zavedanje sebe, zavest o jazu spremlja rojevanje želje, ki ni druga beseda za potrebo. Človeško bitje poganja k akciji, k delovanju. A ne k temu, ki se nam spontano ponuja v presojo vsak dan, ko mislimo na potrebe.
 
Želja je namreč usmerjena k nečemu, kar je onkraj vsake dane realnosti, medtem ko potreba ni. Pomeni razkritje praznine, ni  usmerjena k objektu, tako kot potreba, ampak k drugi želji, k želji drugega. Na kratko: človek želi željo drugega. Preprosto: želi biti želen, prepoznan, potrjen od drugega, ljubljen. Še bolj preprosto: želja je želja po vrednosti, ne po tem ali onem objektu.
 
Sedaj se lahko lotimo aktualnega dogajanja. Upanje: morda bomo znali v bodočnosti bolje prisluhniti logiki želje, namesto da smo tako zelo obremenjeni z interesi, z racionalnostjo in žargonom o prostih trgih in modrovanjem o dobičkonosnosti, ki da jo potrebujemo.
 
Trenutno smo vsi ljudje popolnoma enaki – pred virusom. Nihče nima protiteles, imajo jih kajpak ti, ki so virus že preboleli, na voljo imamo samo imunski sistem in izolacijo, da ne dobimo virusa od drugega človeka ali da sami ne prenesemo virusa nanj. Ponuja se izjemno zanimiva izkušnja, o kateri bomo še razmišljali in pisali, pripovedovali. Naslednji tedni bodo namreč precej spremenili naše vsakdanje življenje in ničesar ne moremo storiti, da se to ne bi zgodilo – kakšna zadeva morda celo nikoli več ne bo taka, kot je bila doslej ali je sedaj.
 
Mislim, da lahko že sedaj rečem, da se je začel neprostovoljni socialni in družbeni eksperiment, iz katerega se lahko veliko naučimo, če se hočemo. Nekatere prakse in navade se bodo namreč izkazale za koristne in vredne, da jih obdržimo, nekatere pa se bodo enako izkazale za nepotrebne, odvečne, nekoristne, neuporabne in celo nesmiselne, absurdne, kontraproduktivne. Kaj bomo storili z njimi?
 
Naj navedem samo primer. Trenutno so vsi učenci in dijaki doma, enako velja za učitelje. Delajo prek medmrežja. A enako bi lahko, vsaj do določene mere, delali že sedaj. Če se bo kriza z virusom stopnjevala, bo pod velikim vprašajem tudi matura, ki jo izvajajo tako, da velikansko število dijakov sedi v učilnicah, vsak za svojim testom in ga rešuje. Kje piše, da vsega tega ne bi mogli izvesti online?
 
Živimo v neoliberalnem svetu, v katerem se tudi sicer nekatere oblike življenja iztekajo, saj je očitno, da se kapitalizem v nam znani obliki dolgoročno ne more obdržati pri življenju.
 
Za neoliberalni kapitalizem namreč ni značilna samo nenehna rast vsega, ni značilno le neprestano priganjanje ljudi, da delajo in garajo in živijo dinamično in delajo na sebi in se izobražujejo vse življenje in usposabljajo za kompetence in nove poklice in razvijajo veščine in spretnosti in zmožnosti in sposobnosti, ampak je značilno še nekaj drugega: zaton industrializacije, mirujoče plače in mezde delavcev, sesuvanje družin in družinskega življenja. Na kratko: zmanjševanje stabilnosti in varnosti. Atomiziranje ljudi, spreminjanje subjektov v posamezne atome, od katerih mora vsakdo čim bolj racionalno skrbeti zase, spremlja zelo neracionalno povečevanje razlik med temi, ki se imajo za zmagovalce, in onimi, ki so po isti logiki poraženci.
 
Sklep: ni res, da so lahko v neoliberalnem kapitalizmu vsi po vrsti zmagovalci. Številni ne morejo biti zmagovalci niti takrat, ko si iskreno želijo, da bi bili, ko garajo in delajo in se trudijo in si prizadevajo in so notranje motivirani in imajo interes in živijo skladno z vrednotami in iskreno verjamejo, da je pot tam, kjer je volja, in imajo še močno voljo za povrhu.
 
Milijoni poražencev predstavljajo ljudi, ki jasno dokazujejo, kaj se zgodi v občestvu, če dovolj dolgo izzivate in pohabljate to, kar je bilo nekoč stabilno in varno, ponižujete ljudi in jih silite v vedenje oziroma delovanje, zaradi katerega so pod stresom, potem pa iščejo uteho v alkotu, v drogah in drugih substancah ali pa resno razmišljajo o samomoru, v vsakem primeru pa so vse bolj depresivni, obupani in razočarani.
 
Noben človek ni narejen iz granita. Kar pomeni, da dolgoletno zanemarjanje ljudi, njihovega zdravja, njihovih potreb in želja ter zategovanje pasov nujno vodi k zlomu duševnega in telesnega zdravja.
Množica raziskav je že davno dokazala, da bi bilo za delavce in njihove družine ter socialne odnose mnogo bolje, če bi delali manj ur tedensko, manj kot petintrideset ur, da bi bili bolj produktivni, bolj zadovoljni, bolj zdravi in bolj srečni, toda granitna logika teh, ki so zmagovalci in imajo dostop do kapitala, ne dovoli, da bi sploh prisluhnili znanosti, ki dokazuje zapisano; med njimi so sicer redke svetle izjeme, vendar jih je zares zelo malo.
 
Še veliko manj jih prisluhne filozofiji in psihoanalizi.