Družbe znanja in ekonomije znanja

Naslednji teden imam predavanje za učitelje. Spregovoril bom o neki razliki, ki je zelo pomembna. O njej največkrat ne slišimo ničesar, zlasti o njej ne govorijo politiki in pripadniki elit. Ne vem, zakaj ne govorijo, vem pa, zakaj bom jaz spregovoril o njej. Ker me že zelo dolgo zanima, kako se uveljavljajo in širijo ideološke prakse celo tam, kjer naj bi prevladovalo kritično mišljenje, kopičenje znanja – v šolah. Razlika je tale.

Obstaja izraz družba znanja. To je prijazen izraz, ki ga je mogoče slišati velikokrat. Vtis je, da živimo danes kar vsi v družbah znanja. To so družbe, v katerih se visoko ceni – znanje, kajpada. Pa se res?
 
V družbah znanja se kopiči znanje, tam je doma ustvarjalnost, znanstveniki so visoko cenjeni in spoštovani, saj proizvedejo največ znanja in vednosti. Znanje je zelo pomembno, saj poganja razvoj. Znanje je za blagostanje ljudi. Za blagostanje vseh ljudi, seveda.
 
Obstaja pa tudi ekonomija znanja. Ta je bistveno drugačna. Peter Mclaren: ekonomijo znanja pa zanima prilagajanje komunikacijskih tehnologij proizvodnji informacij, ki jih je mogoče centralizirati, spremljati in delno nadzorovati s sistematičnim zniževanjem delavčevih veščin in poneumljanjem delavcev z ideološkim orožjem, kot sta učenja na pamet in to, kar imenuje Freire »bančno izobraževanje«.
 
Karl Marx, ki je bil humanist, bi brž dodal tole vprašanje, ki terja dodatno razmišljanje tako o družbah znanja kot o ekonomiji znanja. Izobražujemo ljudi, da bi postali kapital, ali jih izobražujemo, da bi humanizirali njihove duše? Hočemo torej več humanizma in humanosti ali več informacij, podatkov, znanja in več ekonomije znanja za izkoriščanje ljudi kot kapitala?
 
Ljudje kot kapital torej. Kaj se dogaja, ko postaja izobraževanje podobno vadbi ali treningu, ki je nujno del ekonomije znanja? Ljudje postajajo vse bolj refleksna bitja, prilagojena kapitalistični mašineriji kot kapital, ki ga je mogoče izkoriščati.
 
Beseda trening, čeprav ni lepa slovenska beseda, je ustrezna, ker znotraj ekonomije znanja ljudje kot kapital nikakor ne smejo prestopiti nevidnih meja. Ne smejo jih prestopiti, ker bi sicer strgali z rok in nog nevidne okove, s katerimi so priklenjeni kot sestavni delčki kapitalistične mašinerije. To je najbolj prepričljivo pri vadenju kritičnega mišljenja, ki je vselej znotraj ekonomije znanja, ta pa ga z lahkoto nadzoruje, spremlja in regulira.  
 
Greta Thunberg je tako nevede zastopnica kritičnega mišljenja, ki ga lahko zelo natančno opišemo. Opišemo ga kot tisti način delovanja, ki radikalno postavi pod vprašaj našo subjektivacijo, načine podrejanja, za katere sploh ne vemo. To je kritično mišljenje. Razmišljanje o mehanizmih, zaradi katerih smo nezavedno vpeti v načine življenja, ki se nam samodejno zdijo napredni, razsvetljeni in sodobni. V resnici niso, samo zdi se, da so.
 
Ko postane kritično mišljenje resni sestavni del izobraževalnih praks, se samodejno zmanjša krepitev nerazumnega in neracionalnega razmišljanja, vedenja in delovanja otrok in učiteljev. Učinki so takojšnji in močni. Prav tako se zmanjša strah oziroma tesnoba zaradi potrebe po prilagajanju. Kritično misleči človek se namreč ne prilagaja onkraj tega, kar je še razumno. Ve, zakaj in čemu to dela, to pa pomeni, da ima do lastnega prilagajanja vselej kritično razdaljo. Človek, ki kritično misli, ne misli kritično le tedaj, ko je na sporedu ali urniku kritično mišljenje. Kritično mišljenje postane sestavni del njegovega življenja, kot je na primer dihanje.
 
Namesto kritičnega mišljenja se pospešuje dinamično življenje, v katerem natanko za tako razmišljanje nikdar ni dovolj časa. Navigacije skozi lastno subjektivnost zato ni in zdi se, da niti ni potrebna, saj zadošča, da se različni ljudje gibljejo po načelu go with the flow. Vtis, da ni potrebna, je v resnici močan in zelo vztrajen.
 
Kritično mišljenja nadomešča korporativno razsvetljenstvo, ljudje pa se spreminjamo v aktiviste za spremembe, ki so odvisne od prav tistih korporacij, ki nam gredo domnevno na živce. Družbenih razmerij ne bi spreminjali, bi pa dodajali kapitalizmu človeški obraz, da bo pravičnejši in radodarnejši, kot že je.
 
Kritično misleči ljudje so večji konformisti, kot mislimo, obenem pa so podporni stebri kulture korporativnih storitev in dobrin, namenjenih kopičenju dobičkov.
 
Vednost je prej ali slej dekla kapitala.