Druga narava ljudi in svoboda izbire

Velika zasluga Michela Foucaulta je, da je razvil nekaj novih teoretičnih konceptov, s katerimi lahko danes učinkovito mislimo delovanje oblasti, kot je pred njim niso mogli. Oblast namreč deluje kot kompleksen aparat za nadzorovanje ljudi, le da slednji tega neposredno v glavnem ne čutijo in ne vedo. Deluje na dva ločena načina: subjektivira telo (naravo); subjektivira človeka kot socializirano bitje. Tako nastaja človekova druga narava, kot jo je imenoval že Nietzsche. In pri tem je morda najpomembnejše tole. Že od 18. stoletja naprej lahko spremljamo procese, ki naj ljudem zagotavljajo: telesno blagostanje; zdravje; dolgoživost. Ideologija zdravega načina življenja tako ni nič novega, ni se rodila pred nekaj leti ali desetletji. Danes deluje na prav poseben način, ki ga znamo misliti, za to pa potrebujemo psihoanalizo.

Prav ideologija zdravega življenja je izjemno pomembna za razumevanje človeškega vedenja in delovanja. Ideologija namreč ponuja ljudem zdrav način življenja, ki naj bi ga domnevno zgolj sprejeli z obema rokama in začeli živeti, saj nobeno razumno bitje ne želi živeti nezdravo; oblast kajpak ne more delovati brez ideoloških praks.
 
Ljudje so torej pred izbiro, ki je v resnici navidezna: živeti zdravo ali ne živeti zdravo. Kdor izbere zdravo življenje, se mora zgolj [nenehno] ravnati po navodilih strokovnjakov, ki vedo, kako se zdravo živi, kaj je zdravo. Torej nima svobodne izbire. Slediti mora strokovnjakom.
 
Tako [zdravo] življenje lahko spremljajo občutki krivde, ko se človek vendarle prekrši, ko torej ne uboga strokovnjakov in za trenutek preneha zdravo živeti, ker je skušnjava prevelika. Občutki krivde ga lahko počasi pohabijo, ker se stopnjujejo. Vse manj in manj ve, kako naj živi, kaj je zdravo in kako želi živeti, čeprav zvesto posluša strokovnjake.
 
Psihoanalitična izkušnja nam na tej točki zelo koristi. Pacienti se namreč znova in znova znajdejo v nenavadni situaciji, v kateri želijo nekaj narediti, vedo, da bi morali taisto narediti, vedo, kako narediti, imajo znanje torej, pa vendar tega ne naredijo. Nenehno odlagajo trenutek odločitve. Zakaj ga odlagajo?
 
Obnašajo se, kot da imajo alternativo: nekaj storim zdaj ali pa ne [odločitev prestavljam v prihodnost]. V taki situaciji ne pomaga nobena intervencija. Zdi se, da se je pacient vkopal in da trmasto vztraja pri svojem.
 
Kdaj potem sploh pride do odločitve, kdaj se premakne? Odgovor na to vprašanje je izjemno vznemirljiv, sega pa nazaj h Kantu. Pacient [ali kdorkoli] se končno odloči za akcijo šele takrat, ko globoko v sebi sprejme spoznanje, da sploh nima nobene alternative, da je navidezna alternativa izmišljena, da je kot pomožni vzvod, ki mu pomaga, da se ne odloči [pravilno], da ne naredi ustreznega koraka.
 
Šele to globoko spoznanje, ki pretrese človeka, ga, kako ironično, dokončno osvobodi, kar pomeni, da tokrat zares in dokončno svoboden naredi, kar preprosto mora narediti.
 
Taka ni le Kantova lekcija, taka je tudi Freudova lekcija: dokler človek nezavedno presežno uživa v položaju, v katerem odlaga odločitev v prihodnost, ni svoboden, čeprav se mu navidezno zdi, da ravno je svoboden, češ da ima pred seboj dve možni izbiri, med katerima se odloča.
 
Navidezna alternativa je zgolj znamenje [moralne] strahopetnosti. In danes živimo v takem svetu, v katerem se vedno znova preslepimo, da smo svobodni, da imamo svobodno voljo, ker imamo na voljo tako veliko možnosti, med katerimi lahko izbiramo. V resnici smo večji sužnji kot kadarkoli prej in bolj nadzorovani, čeprav nas nihče neposredno ne nadzoruje, kot bi rekel Foucault.