Drevo na vrhu hriba

Ljudje vedno znova prosijo za kakšno knjigo, ker verjamejo, da jim nekaj manjka in da bi s prebiranjem knjige nekako zapolnili manko, praznino v sebi, se dokopali do znanja, ki ga še nimajo, prišli do vpogleda, za katerega mislijo, da bo čarobno razrešil njihovo stisko, ker so trdno prepričani, da obstaja nekakšen vzvod, znanje, vpogled, informacija tam nekje, ki še manjka kot zadnji košček v mozaiku, da bi bila slika dopolnjena in celovita. A takega zadnjega koščka preprosto ni, ne obstaja, je zgolj sicer nujni plod domišljije, preko katere ljudje nadzorujejo sami sebe ter so sami sebi najhujši sovražnik in oblastnik obenem.

Foucault je sam rekel, da je Nietzsche njegov veliki učitelj. Učitelj, ki ga je poučil, da je disciplina svoboda in da je prevladujoče razumevanje in udejanjanje discipline v vsakdanjem življenju zgolj oblika oblasti. Med svobodno in pokorno držo je zato velik prepad, ki ga navidezno zapolnjuje splošno verjete v svobodno voljo potrošnikov, s katero ti izbirajo med že zdavnaj izbranim.
 
In za razumevanje delovanja sodobne oblasti je pomembna tudi Nietzschejeva prispodoba o drevesu na vrhu hriba: če hočem izruvati ta mogočni hrast na vrhu hriba, ga nikakor ne morem, ker sem prešibak, toda veter s severa ga izruje zlahka. In kaj je veter s severa v teh časih?
 
Najprej je pomembno, da je neviden in da zapiha nepričakovano; ni ga mogoče naročiti ali napovedati. In prvo ga začuti drevo, ki stoji samotno na vrhu hriba, izpostavljeno. Je mogočno, vendar kljub temu lahko pade.
 
Vendar ni prav, da pade mogočno drevo, medtem ko se drevesca v dolini konformistično stiskajo skupaj in se nočejo pogovarjati s samotnim hrastom na vrhu, ker se jim zdi nerazumljiv, obenem pa nastaja vtis, da mu celo privoščijo padec, ko zapiha veter. Nimajo discipline, a se hvalijo s svojo produktivnostjo. Ne vedo, da je življenje trpljenje in da trpljenje nekaj povzroča. Prav tako ne vedo, da nekdo ve, kaj ga povzroča.
 
Polni so motivacije, ker mislijo, da morajo uspeti, nimajo pa discipline, saj se ji skušajo vedno znova ogniti s kakšnim trikom; ves čas so zasedeni in zaposleni, a vseeno izgubljajo čas. Nadzorovani so, toda disciplina ni isto kot nadzorovanje. Ko bi imeli disciplino, ne bi potrebovali motivacije in motivatorjev, še manj bi potrebovali ljubljene voditelje, saj bi se že odpravili proti vrhu hriba in stopali počasi, ker je pot težavna in dolga. Potem bi počasi razumeli drevo na vrhu hriba in še sami rade volje postajali tako drevo.
 
Ni torej prav, da pade drevo na vrhu hriba, kajti samotno drevo se dviga nad to, kar je vsakdanje in nezanimivo ter ve za stvari, o katerih se drevescem v dolini niti sanja ne. Začetek vsakega razumevanja sveta in sebe v njem terja tako dvigovanje, kajti v dolini se ne dogaja to, kar se dogaja na vrhu hriba. Kaj se torej dogaja?
 
Na vrhu hriba je spoznanje o pravi naravi sveta že tako čisto, da je mogoče imeti, a ne posedovati, delovati brez pričakovanj in želje po nagradi, opraviti delo, a si ne pripisovati zaslug zanj. Tam, na tistem samotnem kraju je mogoče razumeti celo obstoj tega, kar je starejše od ideje boga.
 
Stari hrast zato ne sme pasti, saj je preveč dragocen. Veter s severa mora pomesti to, kar se drenja v dolini in ne ustvari ničesar novega, saj hoče le več istega. Tako kot mora biti posoda prazna, da je uporabna, mora biti drevo na hribu močno, da kljubuje tem, ki so privoščljivi in cinični. Veter s severa namreč sploh ne želi podreti starega hrasta, saj je v resnici namenjen v dolino.
 
Uporabljamo praznino, a tega ne vemo. Zaverovani smo v substance in v materialnost sveta, a ne vemo, da je svet globoko spodaj nematerialen. Zaslepljeni smo z denarjem in z željo po njem, a nimamo pojma, kakšna je prava narava želje, ki je vselej že izpolnjena.
 
Njena nenavadna narava pride do polnega izraza, ko stojimo na vrhu hriba in skušamo videti, a se dokončno prepričamo, da nečesa nikakor ne moremo videti, skušamo zgrabiti, a nam je že jasno, da obstaja nekaj, česar ni mogoče zgrabiti.
 
Obstaja neimenljivo, Freud bi rekel, da je nesimbolizabilno, obstaja brezmejno in neskončno, obstaja praznina, ki je ni mogoče napolniti, kar pomeni, da bo vedno praznina, obstaja to, kar je brez oblike, in obstaja to, kar je onkraj vsakega razumevanja.
 
Končno na vrhu hriba, je vse to mogoče razumeti. Potem se je mogoče približati temu, kar je neskončno oddaljeno, in mogoče je slediti temu, kar se nikoli ne konča, saj je pot neskončno dolga. Razumevanje se za vselej umakne in prepusti prostor modrosti.