Dragi Tibor

Knjiga, ki si jo spisal, je izšla ob pravem času – nekaj dni pred tvojim rojstnim dnem. Prebral sem jo takoj in zelo pozorno. Združujem misli, ki so se porodile ob branju knjige, z mislimi ob tvojem rojstnem dnevu.
 
Napisano z duhom in v duhu kritične misli. Preprosto, jedrnato in razumljivo, a ne poenostavljeno. Skrbno in premišljeno. Pod kupom drugih knjig, z ozirom na množico avtorjev. In z dušo. Zagovor razuma za ljudi in proti diktatorjem. Za pritisk od spodaj, čeprav tudi elite ustvarjajo vtis, da so za demokracijo. Ljudje niso neumni, praviš, pritisk od spodaj je lahko zelo drag; lahko jih stane veliko, celo življenje. Imaš prav, ko zapišeš, da se ljudje v zelo posebnih priložnostih vendarle odločijo tudi onkraj preračunavanja, kako drago jih utegne stati upiranje. Staviš na prirojeno radovednost ljudi, na njihovo zmožnost, da ohranjajo radovednost, da so vedno znova presenečeni in osupli. Da se torej učijo, saj ni učenja brez presenečenja, razlike, novih dejstev. Dogmatizem je lahko zelo nevaren, zato poudarjaš potrebo po učenju. Učiti se moramo tudi s pomočjo dokazov, da politiki niso angeli, da vlade vlečejo napačne poteze in da celo prosti trgi niso idealni, dodajaš. Kdor hoče biti in ostati politik, se mora oklepati pravila, nad katerim sicer ni mogoče biti najbolj navdušen, prinaša pa koristi. Zapišeš ga na strani 101: nagrabi moč in jo zadržuj, dokler gre. In da bi vse skupaj delovalo še bolje, dodaš drugo pravilo: pridobi na svojo stran čim več teh, ki te podpirajo (prav tam). Zveni razumno in tudi je razumno. Pa vendar. Politiki niso zlobni, poudariš, in niso nekompetentni. Nekateri morda celo so, a zagotovo niso v večini. Politika sicer ni pravljica, praviš. Toda politiki včasih pripovedujejo pravljice, v katere morda verjamejo celo sami – razen kadar ne verjamejo, a jih vseeno pripovedujejo. Če demokracija ni telos zgodovine, kot zapišeš v zaključku, potem se bo treba zanjo vedno znova boriti. Zakaj? Ker lahko določeno mero materialnega blagostanja ljudem zagotavlja celo taka avtoritarna država, kot je današnja Kitajska (str. 132), in ker duhovnega, osebnostnega blagostanja ne more zagotavljati niti pod razno.
 
In Hegel z vpogledom v notranje kontradikcije ne le človekove zavesti o svetu, temveč tudi v kontradikcije, nekonsistentnosti, antagonizme in simptome samega sveta ni mislil, da se nekoč dialektično razrešijo v vseobsegajoči totalni vednosti ali družbeni harmoniji; ravno nasprotno. 
 
Prihodnost je morda kvantna in nedoločena. Zaenkrat še nihče ne ve, ali je ena sama ali jih je veliko možnih.
 
Želim veliko prihodnosti, ki bi bila narejena v duhu tvojega razmišljanja o demokraciji, o kateri si napisal to čudovito knjigo.
 
Tvoj,
 
oče
 

---